Ni pravil za dobro fotografijo. So samo dobre fotografije.
Ansel Adams, (1902 - 1984), ameriški fotograf in okoljevarstvenik
Ansel Adams, (1902 - 1984), ameriški fotograf in okoljevarstvenik
BARVE
POVZETEK
Nekje do sredine sedemdesetih let dvajsetega stoletja so bile barvne fotografije prej izjema kot pravilo. Bile so privilegij premožnih in uspešnih fotografov, večina popularne fotografije je bila monokromatskih. Nesluten razmah barv povzroči več izumov - od polaroida do padca cen in razvoja novih kemijskih postopkov. Skorajda celotno obdboje klasične fotografije je torej pripadalo odtenkom sivine. Kar pa seveda ne pomeni, da si fotografi in znanstveniki niso prizadevali, da bi vpeljali barve. Nasprotno. Samo njihovemu trudu in neumornemu iskanju novih in novih rešitev gre pripisati, da smo končno lahko motive ovekovečili bolj avtentično. Barvito. To poglavje je namenjeno tem poskusom.
PRAKTIČNI PRIMER
Ko so se fotografi naužili sadov večdesetletnega dela, so spet čez noč postali nezadovoljni. Zdaj jih je motilo to, da so bile fotografije enobarvne. V redu! To jih je motilo že prej, toda kakšen smisel bi imelo razvijati zapletene postopke za nekaj, za kar se sploh ne ve, če bo delovalo? Vendar pa se zgodba o barvah začne nekoliko drugače. Začne se že pri črno belih fotografijah. Namreč: ko so prvi fotografi v napravo vstavili papir ali stekleno ploščo in se vsi prešerni in nasmejani odpravili ven, v naravo upodabljati cvetlice se stvar ni iztekla tako kot so upali.
Rdeče vrtnice, ki so jih želeli ovekovečiti so bile zares rdeče. Nebo je bilo zares modro in zelenje … ja. Zelenje je bilo res zeleno. Pesek pa je bil povsem navadne sive barve. Kar ni tako pomembno, je pa dobrodošla popestritev med vsemi temi barvami. Potem so postavili svojo napravo na trinožnik. Naravnali osvetlitev. Pritisnili gumb in hitro stekli nazaj v laboratorij. Razvili fotografijo. Jo posušili in nato … oh, strah in groza in nesreča! Vrtnica je bila skoraj črna. Rastlinje prav tako. Pesek je bil siv … nebo! Nebo je bilo belo. Skratka slika je bila katastrofalna in skoraj tako grozna kot vaši selfiji na fejsbuku. Kaj se je zgodilo? Oglejte si naslednje fotografije in jih primerjajte med seboj! Fotografije lahko povečate, če kliknete na njih.
Rdeče vrtnice, ki so jih želeli ovekovečiti so bile zares rdeče. Nebo je bilo zares modro in zelenje … ja. Zelenje je bilo res zeleno. Pesek pa je bil povsem navadne sive barve. Kar ni tako pomembno, je pa dobrodošla popestritev med vsemi temi barvami. Potem so postavili svojo napravo na trinožnik. Naravnali osvetlitev. Pritisnili gumb in hitro stekli nazaj v laboratorij. Razvili fotografijo. Jo posušili in nato … oh, strah in groza in nesreča! Vrtnica je bila skoraj črna. Rastlinje prav tako. Pesek je bil siv … nebo! Nebo je bilo belo. Skratka slika je bila katastrofalna in skoraj tako grozna kot vaši selfiji na fejsbuku. Kaj se je zgodilo? Oglejte si naslednje fotografije in jih primerjajte med seboj! Fotografije lahko povečate, če kliknete na njih.
Najprej primerjajte med seboj fotografijo 1 in 2. Nato pa še fotografiji 2 in 3. V čem se razlikujejo? Kaj se je spremenilo. Lahko utemeljite?
UČNE VSEBINE
Prve fotografske emulzije so bile občutljive predvsem na modro in vijolično svetlobo ter ultravijočilno sevanje. Takšni filmski emulziji danes pravimo ortokromatska. To pomeni, da so bili verodostojno predstavljeni predvsem modri in delno zeleni odtenki. Rastlinje, človeška koža, pesek in vse ostalo pa je bilo motno sivo ali črno. Tudi svetlorumena in rdeča brava sta bili skoraj črni. Šele leta 1873 je možakar po imenu Hermann Wilhelm Vogel odkril, da se lahko spektralna občutljivost poveča z ustrezno mešanico kemikalij. S tem je emulzija postala občutljiva na rumeno in zeleno svetlobo. Takšni emulziji pravimo pankromatska. In fotografi so lahko pričeli z upodabljanjem sončnic. O spektru elektromagnetnega valovanja, kamor sodi to znanje lahko veliko zveste v poglavju Svetloba in osvetljevanje. Na tem mestu pa si oglejte naslednje tri simulacije predstavitve barv in razmislite katera znanja so morali fotografi uporabljati pred izumom pankromatske filmske emulzije!
Potem pa sta se pojavila brata, ki sta svet obrnila na glavo. Ne s svojim izumom na področju fotografije. Temveč z izumom, ki ga podrobneje obravnavamo v učbeniku Snemanje in montaža. Izvedla sta prvo filmsko predstavo. In imenovala sta se brata Lumiere. Toda leto pred tem sta na področju fotografije predstavila prvo emulzijo, ki je bila vsaj približno občutljiva na vse barve enako. Poimenovala sta jo pankromatska filmska emulazija.
Nekje do sredine devetnajstega stoletja so morali fotografi svoje podobe retuširati, če so želeli dobiti učinek barv. Barve so ročno nanašali predvsem z namenom bolj realističnega prikaza, včasih pa tudi iz povsem umetniških razlogov. Oglejte si naslednji dve fotografiji (s klikom ju lahko povečate) in ju primerjajte med seboj. Kaj menite - so ju pobarvali iz umetniških ali verističnih razlogov?
Naslednji korak v razvoju barv predstavljajo dosežki posameznikov z večkratnim osvetljevanjem istega motiva - vsakokrat z drugim svetlobnim sitom in nato reprodukcija treh dobljenih negativov s pomočjo barvil. Ena izmed najbolj izstopajočih tovrstnih fotografij je zagotovo platinotipija Mesečina: Ribnik (Moonlight: The Pond) Edwarda Steichna iz leta 1904. Čerav do sedaj še nikomur ni uspelo ponoviti njegovega postopka, velja za izjemno umetniško delo in je bila leta 2006 najdražje prodana fotografija vseh časov.
Res pa je, da se prvi poskusi z barvami pričnejo že prej. Toda fotografi so potrebovali skoraj trideset let, da so svetu predstavili prvo barvno fotografijo. Leta 1861, če smo natančni. Toda proces je bil zapleten, drag in za vse praktične potrebe povsem neuporaben. Fotografija je namreč nastala lahko samo s projekcijo treh fotografij, od katerih je bila vsaka osvetljena z svetlobnim sitom druge barve (rdeča, zelena in modra). In če k temu dodamo še laboratorijske veščine in potrebno kemijsko znanje lahko hitro razumemo, zakaj je trajalo toliko časa, da se je barvna fotografija razširila.
Med pionirje barvne fotografije pa lahko zagotovo uvrščamo že omenjena brata Lumiere, ki sta leta 1907 predstavila prvi uporabni barvni fotografski postopek. Poimenovala sta ga autochrome. Sodobni barvni film, ki temelji na subtraktivnem mešanju barv in ki smo ga poznali v drugi polovici dvajsetega stoletja je svetu predstavilo podjetje KODAK, malo pred drugo svetovno vojno. Draga proizvodnja in potreba po veliki količini svetlobe, sta nato proces nadalje zavirala vse do petdesetih let prejšnjega stoletja. Barvni film se je v resnici uveljavil šele v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja.
Zgodovino fotgrafskega upodabljanja v barvah razdelimo v dve ključni obdobji: v obdobje ročnega barvanja (retuširanja) in v obdobje prave barvne fotografije. V praksi se je fotografiranje v barvah razširilo šele v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je postalo cenovno dostopno tudi širši javnosti.
POVZETEK
Barve
se v fotografiji sprva pojavijo z returširanjem. Fotografi so
fotografije ročno barvali z namenom bolj resničnega videza in včasih iz
umetniških (estetskih) razlogov. Že od samih začetkov pa so fotografi o filmski emulziji, ki bi že pri nastanku zabeležila tudi barve.
Težave so bile toliko večje, ker prve filmske emulzije niso bile občutljive za vse valovne dolžine svetlobe enako. Občutljive so bile predvsem za ultravijolično sevanje, vijolično in modro svetlobo, zato so bile te barve v odtenkih sivin mnogo svetlejše. Takšnim fimskim emulzijam pravimo, da so ortokromatske. S pojavom pankromatskih filmskih emulzij je bilo mogoče barve prevesti v primerljive odtenke sivine, ki so dale končno podobo sorodno izvornemu videzu motiva.
Kljub temu, da najstarejša barvna fotografija datira že v leto 1861, prvo pravo barvno emulzijo predstavita brata Lumiere šele leta 1907, uporabljati pa jo začnejo šele v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Še dobri dve desetletji pa je moralo miniti, da je KODAK dal na tržišče prve prave barvne fotografske filme in še dve desetletji, da so dokončno izpodrinili monkromatsko (enobravno, brezbarvno) fotografijo.
Težave so bile toliko večje, ker prve filmske emulzije niso bile občutljive za vse valovne dolžine svetlobe enako. Občutljive so bile predvsem za ultravijolično sevanje, vijolično in modro svetlobo, zato so bile te barve v odtenkih sivin mnogo svetlejše. Takšnim fimskim emulzijam pravimo, da so ortokromatske. S pojavom pankromatskih filmskih emulzij je bilo mogoče barve prevesti v primerljive odtenke sivine, ki so dale končno podobo sorodno izvornemu videzu motiva.
Kljub temu, da najstarejša barvna fotografija datira že v leto 1861, prvo pravo barvno emulzijo predstavita brata Lumiere šele leta 1907, uporabljati pa jo začnejo šele v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Še dobri dve desetletji pa je moralo miniti, da je KODAK dal na tržišče prve prave barvne fotografske filme in še dve desetletji, da so dokončno izpodrinili monkromatsko (enobravno, brezbarvno) fotografijo.
DEJAVNOSTI in NALOGE
Opišite postopek barvanja črnobelih fotografij!
Opišite kaj je bilo značilno za ortokromatsko emulzijo in kaj za pankromatsko!
Predstavite razvoj barvne fotografije!
Razložite katere so bile temeljne prepreke prvim fotografom pri izdelavi fotografij z vidika reprodukcije barv.
Oglejte si fotografijo in opišite v kakšnih odtenkih sivine bi se izrisale barve, če bi uporabili ortokromatsko filmsko emulzijo? Kliknite na sliko, da jo povečate.
Opišite kaj je bilo značilno za ortokromatsko emulzijo in kaj za pankromatsko!
Predstavite razvoj barvne fotografije!
Razložite katere so bile temeljne prepreke prvim fotografom pri izdelavi fotografij z vidika reprodukcije barv.
Oglejte si fotografijo in opišite v kakšnih odtenkih sivine bi se izrisale barve, če bi uporabili ortokromatsko filmsko emulzijo? Kliknite na sliko, da jo povečate.
Oglejte si izvorno fotografijo in obrazložite katera od spodnjih fotografij ustreza kateri filmski emulziji?
PDenimo, da smo spodnji motiv ovekovečili dvakrat. Uporabili smo ortokromatsko filmsko emulzijo. V prvem primeru smo dodali na objektiv svetlobno sito modre barve, v drugem pa rdeče. Razmislite katera odločitev je bila pravilna in katera fotografija je bila narejena z modrim svetlobnim sitom ter katera z rdečim! Pri tem vam lahko pomaga poglavje o svetlobi in osvetljevanju.
KLJUČNE BESEDE (vir: SSKJ)
Verodostójen
verodostójen -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj
Retuširati
retušírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. fot. izboljšati fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev, poškodb na negativu ali pozitivu: retuširati negativ, pozitiv; retuširati s svinčnikom, z barvo ♦ tisk. retuširati kliše
Verizem
verízem -zma m (ȋ) 1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem
Rerodukcija
reprodúkcija -e ž (ú) 1. glagolnik od reproducirati: reprodukcija fotografije / naprave za stereofonsko reprodukcijo; mehanski način reprodukcije zvoka / razvoj glasbene reprodukcije / biti sposoben za reprodukcijo; prašiči za rejo in reprodukcijo / reprodukcija prebivalstva obnavljanje prebivalstva glede na rodnost in smrtnost 2. slika, fotografija, narejena s fotografsko-tiskarskim postopkom: obesiti reprodukcijo na steno; prelistaval je knjigo z reprodukcijami umetniških del.
verodostójen -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj
Retuširati
retušírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. fot. izboljšati fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev, poškodb na negativu ali pozitivu: retuširati negativ, pozitiv; retuširati s svinčnikom, z barvo ♦ tisk. retuširati kliše
Verizem
verízem -zma m (ȋ) 1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem
Rerodukcija
reprodúkcija -e ž (ú) 1. glagolnik od reproducirati: reprodukcija fotografije / naprave za stereofonsko reprodukcijo; mehanski način reprodukcije zvoka / razvoj glasbene reprodukcije / biti sposoben za reprodukcijo; prašiči za rejo in reprodukcijo / reprodukcija prebivalstva obnavljanje prebivalstva glede na rodnost in smrtnost 2. slika, fotografija, narejena s fotografsko-tiskarskim postopkom: obesiti reprodukcijo na steno; prelistaval je knjigo z reprodukcijami umetniških del.
ALI STE VEDELI?
Da obstaja veliko umetnikov, ki so se povsem predali barvnju starih črnobelih fotografij. Ena izmed njih je tudi Dana Keller. Oglejte si njeno fotografijo in obiščite spletno stran na kateri so predstavljene njene fotografije.