Včasih se znajdem na kakšnem kraju ravno takrat, ko Bog išče koga, ki bi pritisnil na sprožilec.
Ansel Adams, ameriški footgraf, (1902 – 1984)
Ansel Adams, ameriški footgraf, (1902 – 1984)
Uvodne misli
Takole je z vso zadevo. Do sedaj smo povedali v glavnem vse pomembne stvari okoli filmske emulzije. Pokazali smo, kako se je razvijala in kaj je bilo tisto h čemer so stremeli prvi fotografi. In to tudi dobili. Toda človek je takšno bitje, de je venomer z nečim nezadovoljen. Vedno bi nekaj več. In takoj, ko se je fotografom uresničila želja okoli osvetlitvenega časa, so fotografi pričeli vzdihovati. Tokrat jih je motilo, da morajo odpirati in zapirati pokrovček, da spustijo svetlobo do filmske emulzije. Dokler so bili ti časi relativno dolgi jih vse skupaj seveda ni posebej brigalo, ko pa so se skrajšali na enkaj sekund ali celo eno samo sekundo so se nemudoma pojavile zahteve po tem, da bi to počel nekdo drug. In bolj kot se je razvijala filmska emulzija, bolj jih je grizlo, da ne morejo izkoristiti vseh potencialov, ki jih ponuja fotografija. Na začetku so bili zadovoljni že s kakšnim lepim posnetkom narave, nato se presedlali na portrete, zdaj pa bi radi fotografirali šport. In ker je kemija v devetnajstem stoletju skokovito napredovala, ni bila več nobena resna reč narediti dovolj občutljivo filmsko emulzijo. A ta reč s hitrostjo premikanja rok ... se res ne bi dalo tukaj kaj narediti?
Nepojemljiva hitrost
Vsa zgodba okoli zaklopa pa se - kot smo zdaj že navajeni - začne nekje povsem drugje. Tokrat v svetu fizike. Kriva pa je hitrost svetlobe. Dva francoska fizika (Léon Foucault in A. H. L. Fizeau) sta se namreč odločila, da bosta končala razpravo okoli hitrosti svetlobe in zabila zadnji žebelj v krsto Newtnovih zakonov in delčne teorije svetlobe. Zato sta zgradila napravo, ki naj bi dokočno izmerila hitrost svetlobe in obenem pokazala, da se svetloba v različnih medijih giblje z različnimi hitrostmi. O pomenu tega in drugih nenavadnih izumov, ki jih je predstavil svetu Foucault ne bomo razpravljali, saj bo za to dovolj priložnosti pri pouku fizike, na tem mestu naj kar takoj povemo, da jima je uspelo in sta hitrost svetlobe izmerila na 0.6% natančno – glede na hitrost, ki jo svetlobi pripisujemo danes.
|
MODUL 06
|
Vendar pa sta za svoj eksperiment potrebovala posebno napravo, ki bi bila sestavljena iz posebnih vratc. Ta vratca bi se morala zelo hitro odpreti in zapreti. Tudi to jima je uspelo. In ker se je Foucault v mladih letih ukvarjal tudi s fotografijo (bil je Daguerrov osebni prijatelj) je slednjič vendarle prišel na zamisel, kako bi se dalo ta mehanizem še koristneje uporabiti. Če bi ga namestil pred filmsko emulzijo v cameri obscuri, bi tako lahko ne samo nadzoroval čas v katerem svetloba osvetljuje srebrov klorid, temveč bi obenem lahko tudi določil standardne vrednosti. Na ta način bi lahko kdorkoli uporbljal enake nastavitve in dosegel enake rezulatate.
Zamisel o mehanski napravi, ki jo nastavimo tako, da se vsakokrat sproži ob enakem času je torej padla na plodna tla. Fotografi so hiteli opremljati svoje naprave z različnimi mehanizmi, ki so uravnavali čas v katerem svetloba prodre skozi lečo. Razvili so tisoč in en način. Od mehaničnih naprav na navitje do hidravličnih zaklopov. Mimogrede, če še niste ugotovili – takšni napravi pravimo zaklop. Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili elektronske zaklope – pred tem so bili zaklopi mehanski in so delovali po podobnih načelih kot ročne ure.
Zamisel o mehanski napravi, ki jo nastavimo tako, da se vsakokrat sproži ob enakem času je torej padla na plodna tla. Fotografi so hiteli opremljati svoje naprave z različnimi mehanizmi, ki so uravnavali čas v katerem svetloba prodre skozi lečo. Razvili so tisoč in en način. Od mehaničnih naprav na navitje do hidravličnih zaklopov. Mimogrede, če še niste ugotovili – takšni napravi pravimo zaklop. Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili elektronske zaklope – pred tem so bili zaklopi mehanski in so delovali po podobnih načelih kot ročne ure.
Dovolj bodi torej o mehanski napravi, ki uravnava osvetlitveni čas. Če vam ves ta tekst, prikazi in filmi, predavanja in namigi ne pomagajo ... no. Potem ste pač izgubljeni primer. A nič zato. Dolga desetletja so ljudje fotografirali brez zaklopa. Zakaj ne bi tudi vi? Brez znanja o osvetlitvenem času pa ne bo šlo!
V razmislek!
Morda se na tem mestu sprašujete kaj je bilo vendar s temu ljudmi v devetnajstem stoletju, da so bili tako obsedeni s standardizacijo? Zakaj pa bi moralo biti vse enako? V njihovo obrambo naj povemo, da je bilo to stoletje, kjer so ljudje verjeli v znanost. Verjeli so v nova odkritja (ki jih zaradi tega ni manjkalo), verjeli v mehaniko, fikziko in kemijo. Tako zelo verjeli, da je bilo edinole kar je bilo pomembno ponovljivost.
Če nisi mogel ponoviti eksperimetna je bil eksperiment ničvreden. To je – bodimo pošteni – še danes osnova znasnstvenega proučevanja pojava in resnici na ljubo sega tudi v čas pred devetnajstim stoletjem. Toda prav pred nekaj več kot petnajstimi desetletji so ljude poskušali ta spoznanja prenesti na prav vsa področja delovanja.
Če nisi mogel ponoviti eksperimetna je bil eksperiment ničvreden. To je – bodimo pošteni – še danes osnova znasnstvenega proučevanja pojava in resnici na ljubo sega tudi v čas pred devetnajstim stoletjem. Toda prav pred nekaj več kot petnajstimi desetletji so ljude poskušali ta spoznanja prenesti na prav vsa področja delovanja.
Želite zvedeti več?
Preden si pogledamo zakaj so zaklopi pomembni za fotografa in zakaj bi bilo dobro, da o tem nekaj malega veste pa si poglejmo še kako zaklop pravzaprav deluje? In morebiti tudi kaj to sploh je? Kje ga najdete na fotoparatu? Kajti skorajda ni fotoparata brez zaklopa. Resda je v nekaterih primerih lahko elektronski, kjer se osvetliveni čas uravnava z elektronskim vezjem povezanim s svetlobnim tipalom, a to je že druga zgodba. Vabimo vas, da obiščete spletne strani, ki jih podajamo v nadaljevanju in se seznanite z delovanjem te mehanske naprave. Strani so v angleškem jeziku in se bodo odprle v novem oknu ali zavihku.