O zgodbi lahko povemo tri stvari:
če je povedana želi biti slišana,
če je slišana si želi, da nas pritegne
in če nas pritegne, si želi biti povedana.
Ciaran Carson, irski pesnik in pisatelj, (1948 - )
če je povedana želi biti slišana,
če je slišana si želi, da nas pritegne
in če nas pritegne, si želi biti povedana.
Ciaran Carson, irski pesnik in pisatelj, (1948 - )
Filmski pogled
V učnem sklopu o filmskem pogledu bomo obravnavali način na katerega lahko opišemo določen dogodek ali povemo določeno zgodbo. Pri tem se bomo naslonili na uvodna sponanja o naratologiji, ki jih najdete pri poglavju NARATOLOGIJA. Vendar pa se bomo tukaj ustavili ob osnovnih pojmih le v toliko, da boste razumeli strokovne izraze, ki jih bomo uporabljali. V tem učnem sklopu bomo obravnavali tri medsebojno prepletena področja: področje PRIPOVEDI, področje GLEDIŠČA in PODROČJE POGLEDA.
UČNI CILJI
Ob koncu te učne enote boste:
KLJUČNE BESEDE
Filmska pripoved, naracija, naratologija, pripoved, zgodba, fabula, siže, zasnova, notranji pogled, zunaji pogled, resničnost fikcije, resničnost avtorja, resničnost gledalcatipologija filmske pripovedi, objektivni pripovedovalci, subjektivni pripovedovalci, kategorije filmske pripovedi, prvoosebna pripoved, drugoosebna pripoved, vseeosebna pripoved, samoosebna pripoved, nadosebna pripoved, četrti zid
ČASOVNI OKVIR
Za učenje boste potrebovali približno 4 pedagoške ure.
Videoposnetki trajajo približno 90 minut.
AVTOR IN PREDAVATELJ
mag. Boštjan Miha Jambrek
Ob koncu te učne enote boste:
- znali razlikovati med filmsko pripovedje, glediščem in pogledom
- poznali temeljne pojme
- vedeli kaj je to notranji in kaj zunanji pogled
- razumeli tri resničnosti filmskega pogleda
- poznali različne pripovedovalce in vedeli kdo vse lahko pripoveduje zgodbo
- spoznali veliko filmih primerov, ki jih boste lahko uporabili za ponazoritev povedanega
KLJUČNE BESEDE
Filmska pripoved, naracija, naratologija, pripoved, zgodba, fabula, siže, zasnova, notranji pogled, zunaji pogled, resničnost fikcije, resničnost avtorja, resničnost gledalcatipologija filmske pripovedi, objektivni pripovedovalci, subjektivni pripovedovalci, kategorije filmske pripovedi, prvoosebna pripoved, drugoosebna pripoved, vseeosebna pripoved, samoosebna pripoved, nadosebna pripoved, četrti zid
ČASOVNI OKVIR
Za učenje boste potrebovali približno 4 pedagoške ure.
Videoposnetki trajajo približno 90 minut.
AVTOR IN PREDAVATELJ
mag. Boštjan Miha Jambrek
Kazalo
- Filmski pogled
- Relativnost klasifikacije
- Izrazoslovje filmskega pogleda
- Zunanji in notranji pogled
- Resničnost filmskega pogleda
- Pripovedovalec in filmski pogled
- Direktni pogled
- Subjektivni pogled
- Objektivni pogled
- Nevidni opazovalec
- Idealni opazovalec
- Neprisotni opazovalec
- Totalni pogled
- Samoosebni pogled
- Nadosebni pogled
Pripoved - gledišče - pogled
Film združuje različne oblike umetnosti, denimo glasba, tekst, slika/svetloba… Gledišče in pogled POSTAVITA GLEDALCA NA DOLOČEN POLOŽAJ V FILMSKI ZGODBI OZIROMA PRIPOVEDI. Za razliko od gledališča ali drugih oblik uprizoritvenih umetnosti ima film posebnost saj med samo predstavo omogoča spreminjanje pogleda. Skozi to razkriva koliko gledalec ve o posameznem liku ali dogajanju. V filmu lahko poljubno spreminjamo pogled in s tem ustvarimo določeno GLEDIŠČE. Namesto gledalca ga spreminja režiser, izbere zorni kot, svetlobo, način pripovedovanja. S tem usmerja našo pozornost. Zato je vsak pogled v resnici avtorjev pogled.
MODUL 02
Relativnost spoznanj o filmskem pogledu
V tem učnem modulu opozarjamo na relativnost podanih spoznanj. Povemo, da filmski pogled, gledišče in pripoved niso absolutni temveč se spreminjajo. Da je vsako predalčkanje samo približek resničnega stanja in da nam lahko služi zgolj kot vodilo.
Kot vidimo samo del spektra EM valovanja, poznamo samo del pripovednih tehnik. Za razliko od našega organa pa lahko ta del razširimo. Ta primerjava je drobra tudi zato, ker ponazori, da gre za fiktivno postavljeno mejo. V resnici so prehodi mehki; nobenega filma ni mogoče umestiti samo v ta ali oni predalček. Predalčki so tukaj zato, da omogočijo skokovito osvajanje novih pogledov. Tudi spekter EM valovanja lahko predstavimo v okencih. Toda ne odraža resničnosti. Je samo matematični model. Posamezen film lahko vsebuje različne poglede in različne pripovedi. Nekatere pripovedi delujejo na ravni filma, druge na ravni sekvence ali prizora, spet tretje naravni posnetka. Ne gre za to, da bi bil film v celoi posnet na en način, toda predvsem za to, kateri je prevladujoč slog pripovedovanja. Nekateri pogledi so vezani na strukturni element, drugi niso. OTS (neprisotni) je denimo prvenstveno stvar posnetka, medtem ko je nediegetični (ali vseeosebni) praviloma stvar prizora.
Izrazoslovje filmskega pogleda
V tem učnem modulu nanizamo osnovne izraze, ki jih bomo uporabljali. Izrazi praviloma izhajajo iz stare grščine in latinščine.
Diegeza (pripoved). Ancient Greek διήγησις (diḗgēsis, “pripoved”).
Diegetično (pripovedno). Diegetični elementi so tisti elementi, ki se jih zavedajo tudi liki v pripovedi (denimo glasba).
Avtodiegetičen (prvoosebno). Iz stare grščine (αὐτo- auto-), iz αὐτός (autós, “sam”). Zadevajoč samega sebe. Pogosto situacija v kateri je pripovedovalec tudi protgonist ali lik v zgodbi.
Protagonist (grško πρωταγωνιστής: protagonistes - kdor igra glavno vlogo) je glavni lik v literarni, glasbeni ali filmski pripovedi. Dogajanje se v pripovedi vrti okrog tega lika. Njegov glavni nasprotnik je antagonist, ki mu skozi zgodbo postavlja prepreke, protagonist pa jih mora premagati. (vir: Wikipedija)
Antagonist (grško ἀνταγωνιστής - antagonistēs , "nasprotnik, tekmec, sovražnik", iz anti- "nasprotovati" + agonizesthai "tekmovati za nagrado,") je lik ali skupina likov inštitucija (organizacija) ali koncept, ki nasprotuje, predstavlja protagonistu pripovedi. Z drugimi besedami je to lik ali skupina likov, ki nasprotujejo glavnemu junaku.
Homodiegetičen (samoosebno). Grško ὁμός (homós, “isti”). V literaturi in filmu opisuje pripovedovalca, ki je hkrati tudi protagonist zgodbe. V primeru filmske pripovedi uproabljamo izraz za pripoved, kjer je neprisotni protagonist avtor sam. Predvsem pri avtorskem pogledu, kjer avtor s svojim pristopom opozori na pripovedno tehniko.
Ekstradiegetičen (zunajosebno). Iz latinščine extra (“zunaj, razen, onkraj, dobesedno pomeni “biti zunaj”. Ekstradiegetična pripoved je tista, kjer pripovedovalec ni del zgodbe in se ga liki v zgodbi ne zavedajo.
Heterodiegetičen (drugoosebno). Iz stare grščine ἕτερος (héteros, “drug, še en, drugačen”). Zgodbo pripoveduje pripovedovalec, ki ni del zapleta. Lahko je nevidni ali neprisotni lik v zgodbi, ki pozna vse like in ve več od njih samih.
Omnidiegetični (vseoosebno). Iz latinščine omnis "vse". V filmski pripovedi pripovedovalec, ki ni del zgodbe, pozna pa vse like, vso dogajanje. Pripovedovalec, ki tudi ne more biti lik v zgodbi. Denimo snemalec pri slogu “cinema verite”, novinar v novinarskem prispevku, pripovedovalec, ki nas vpelje v pripoved.
Intradiegetičen (znotrajosebno). Iz latinščine intra (“od znotraj”). Pripovedovalec zgodbe je tudi lik v zgodbi.
Supradiegetično (nadosebno). Iz latinščine supra (“nad, zgoraj, na vrhu, večje od”). V filmski pripovedi pripovedovalec, ki je onkraj zgodbe. Izraz uporabljamo praviloma za pripoved, ki vključuje gledalca in ga vgradi v samo zgodbo ali pripoved, kjer gledalec postane hkrati tudi pripovedovalec zgodbe.
Diegetično (pripovedno). Diegetični elementi so tisti elementi, ki se jih zavedajo tudi liki v pripovedi (denimo glasba).
Avtodiegetičen (prvoosebno). Iz stare grščine (αὐτo- auto-), iz αὐτός (autós, “sam”). Zadevajoč samega sebe. Pogosto situacija v kateri je pripovedovalec tudi protgonist ali lik v zgodbi.
Protagonist (grško πρωταγωνιστής: protagonistes - kdor igra glavno vlogo) je glavni lik v literarni, glasbeni ali filmski pripovedi. Dogajanje se v pripovedi vrti okrog tega lika. Njegov glavni nasprotnik je antagonist, ki mu skozi zgodbo postavlja prepreke, protagonist pa jih mora premagati. (vir: Wikipedija)
Antagonist (grško ἀνταγωνιστής - antagonistēs , "nasprotnik, tekmec, sovražnik", iz anti- "nasprotovati" + agonizesthai "tekmovati za nagrado,") je lik ali skupina likov inštitucija (organizacija) ali koncept, ki nasprotuje, predstavlja protagonistu pripovedi. Z drugimi besedami je to lik ali skupina likov, ki nasprotujejo glavnemu junaku.
Homodiegetičen (samoosebno). Grško ὁμός (homós, “isti”). V literaturi in filmu opisuje pripovedovalca, ki je hkrati tudi protagonist zgodbe. V primeru filmske pripovedi uproabljamo izraz za pripoved, kjer je neprisotni protagonist avtor sam. Predvsem pri avtorskem pogledu, kjer avtor s svojim pristopom opozori na pripovedno tehniko.
Ekstradiegetičen (zunajosebno). Iz latinščine extra (“zunaj, razen, onkraj, dobesedno pomeni “biti zunaj”. Ekstradiegetična pripoved je tista, kjer pripovedovalec ni del zgodbe in se ga liki v zgodbi ne zavedajo.
Heterodiegetičen (drugoosebno). Iz stare grščine ἕτερος (héteros, “drug, še en, drugačen”). Zgodbo pripoveduje pripovedovalec, ki ni del zapleta. Lahko je nevidni ali neprisotni lik v zgodbi, ki pozna vse like in ve več od njih samih.
Omnidiegetični (vseoosebno). Iz latinščine omnis "vse". V filmski pripovedi pripovedovalec, ki ni del zgodbe, pozna pa vse like, vso dogajanje. Pripovedovalec, ki tudi ne more biti lik v zgodbi. Denimo snemalec pri slogu “cinema verite”, novinar v novinarskem prispevku, pripovedovalec, ki nas vpelje v pripoved.
Intradiegetičen (znotrajosebno). Iz latinščine intra (“od znotraj”). Pripovedovalec zgodbe je tudi lik v zgodbi.
Supradiegetično (nadosebno). Iz latinščine supra (“nad, zgoraj, na vrhu, večje od”). V filmski pripovedi pripovedovalec, ki je onkraj zgodbe. Izraz uporabljamo praviloma za pripoved, ki vključuje gledalca in ga vgradi v samo zgodbo ali pripoved, kjer gledalec postane hkrati tudi pripovedovalec zgodbe.
Notranji in zunanji pogled
Objektivna so dejstva, subjektivna so mnenja in stališča. Primer je denimo objektivna izjava “Nebo je modro” v nasprotju s subjektivno verzijo “Nebo je čudovito”. Na področju filmske pripovedi in filmskega pogleda subjektivna kamera pomeni, da spremljamo dogajanje skozi (1) vizualno ali (2) čustveno stanje določenega lika v filmu. Objektivna kamera pa je samo neodvisni opazovalec. Kot skrita ali nadzorna kamera. Objektivni pogled je tisti pri katerem smo postavljeni ob strani lika, subjektivni pogled pa tisti, kjer sodelujemo pri dogajanju in se nahajamo “znotraj” lika. Zunanji pogled je torej tisto, kar vidijo vsi liki v pripovedi. Notranji pogled tisto kar vidi samo en lik. Praviloma je to protagonist, včasih tudi antagonist. Redkeje so to stranski liki.
MODUL 05
Resničnost filmskega pogleda
Pogled umišljenega sveta (resničnost fikcije)
Pogled umišljenega sveta je tisti v katerem se vzpostavi fiktivni svet. Vzpostavi se sistem v katerem gledalec pristane na pravila igre, ki veljajo znotraj pripovedi. Zgodbo spremljamo skozi pravila zgodbe. Je osrednji element. To pomeni, da fiktivni svet za čas gledanja nadomesti resničnost okolja v kateri se odvija projekcija. Ključno vodilo je, da se gledalec ne sme zavedati sebe in svojega položaja znotraj “resničnega” sveta. V fiktivnem svetu obstajajo oz. so vzpostavljena pravila igre, ki jih je (1) potrebno postaviti in kot (2) se jih ne sme prekršiti brez jasnega sporočila oz. utemeljitve. Ta pravila se vzpostavijojasno in nedvoumno. Pravila igre vključujejo: fizikalne zakonitosti, značaje likov, lokacije, …
Pogled avtorja (resničnost forme)
Pripovedna resničnost, ki gradi na videnju avtorja. Forma ima praviloma prednost pred umišljenim svetom. Pogosto konceptualni film, ki gradi na obstoječem vedenju gledalca. Gledalec obstoječe poznavane forme oz. vedenje uporabi za tolmačenje filma. Film ali del filma, ki gledalca opozori na pripovedne tehnike in jih izpostavlja z namenom interpretacije zgodbe. Gledalec se zaveda, da gleda film in občuduje avtorja in njegovo delo. Primer tega je tudi situacija v kateri avtorjev pogled nadomesti pogled določenega lik. Avtorjev pogled je poseben pogled, ki ni neposredno del zgodbe v diegetičnem smislu. Gledalca neposredno nagovarja avtor in ne liki v zgodbi. So posredno subjektivni posnetki z režiserjeve perspektive. Lahko so celo režiserjev prvoosebni pogled. Konec koncev je sicer resda vsak pogled avtorjev pogled. V trenutku, ko se odloči za določen položaj kamere je posegel v pripoved. Vendar pa je z vidika pripovedi to nepomembno.
Pogled gledalca (parodična resničnost)
Mesto gledalca je bodisi vgrajeno v strukturo pripovedi ali pa je gledalec opozorjen, da spremlja umišljeni svet. To pomeni, da se gledalec bodisi zaveda svojega mesta v dvorani ali pa postane povezan z zgodbo. Njegov položaj je vgrajen v strukturo pripovedi. Zaveda se samega sebe, zaveda se, da gre samo za film. Ta pripoved je pogosto uporabljena v parodične namene. Glej tudi “preboj četrtega zidu”.
Pogled umišljenega sveta je tisti v katerem se vzpostavi fiktivni svet. Vzpostavi se sistem v katerem gledalec pristane na pravila igre, ki veljajo znotraj pripovedi. Zgodbo spremljamo skozi pravila zgodbe. Je osrednji element. To pomeni, da fiktivni svet za čas gledanja nadomesti resničnost okolja v kateri se odvija projekcija. Ključno vodilo je, da se gledalec ne sme zavedati sebe in svojega položaja znotraj “resničnega” sveta. V fiktivnem svetu obstajajo oz. so vzpostavljena pravila igre, ki jih je (1) potrebno postaviti in kot (2) se jih ne sme prekršiti brez jasnega sporočila oz. utemeljitve. Ta pravila se vzpostavijojasno in nedvoumno. Pravila igre vključujejo: fizikalne zakonitosti, značaje likov, lokacije, …
Pogled avtorja (resničnost forme)
Pripovedna resničnost, ki gradi na videnju avtorja. Forma ima praviloma prednost pred umišljenim svetom. Pogosto konceptualni film, ki gradi na obstoječem vedenju gledalca. Gledalec obstoječe poznavane forme oz. vedenje uporabi za tolmačenje filma. Film ali del filma, ki gledalca opozori na pripovedne tehnike in jih izpostavlja z namenom interpretacije zgodbe. Gledalec se zaveda, da gleda film in občuduje avtorja in njegovo delo. Primer tega je tudi situacija v kateri avtorjev pogled nadomesti pogled določenega lik. Avtorjev pogled je poseben pogled, ki ni neposredno del zgodbe v diegetičnem smislu. Gledalca neposredno nagovarja avtor in ne liki v zgodbi. So posredno subjektivni posnetki z režiserjeve perspektive. Lahko so celo režiserjev prvoosebni pogled. Konec koncev je sicer resda vsak pogled avtorjev pogled. V trenutku, ko se odloči za določen položaj kamere je posegel v pripoved. Vendar pa je z vidika pripovedi to nepomembno.
Pogled gledalca (parodična resničnost)
Mesto gledalca je bodisi vgrajeno v strukturo pripovedi ali pa je gledalec opozorjen, da spremlja umišljeni svet. To pomeni, da se gledalec bodisi zaveda svojega mesta v dvorani ali pa postane povezan z zgodbo. Njegov položaj je vgrajen v strukturo pripovedi. Zaveda se samega sebe, zaveda se, da gre samo za film. Ta pripoved je pogosto uporabljena v parodične namene. Glej tudi “preboj četrtega zidu”.
Pripovedovalec in filmski pogled
Vtis ali stopnja subjektivnosti je pogojena s stopnjo pogleda proti kameri. Bolj kot lik gleda stran od kamere, bolj objektiven je pogled. In obratno. Bolj kot gleda v smeri kamere, bolj je subjektiven. Kako gledalec sočustvuje z likom je v veliki meri pogojeno z bližino oziroma njegovo oddaljenostjo. Spielberg zna odlično razpostaviti igralce in s tem razmerja med njimi - upravljanje z njihovim gibanjem in premikanje kamere pa še dodatno pripomore v ustvarjanju empatije. Približevanje, oddaljevanje, ogledala in druge pripovedne tehnike, ki jih uporablja zmorejo gledalca vsakokrat znova prestaviti neposredno v središče dogajanja, na mesto izbranega lika v filmu.
Nevidni, idealni in neprisotni opazovalec
Objektivni pogled opisuje zgodbo z oddaljenosti. Gledalec vidi stvari, ki liku sicer ne bi mogle biti znane. Ve za dogajanja in prisostvuje dialogom drugih likov. Lahko je sicer del zgodbe, vendar praviloma ta pripoved poteka kot drugoosebna pripoved.
Totalni in samoosebni pogled
Totalni pogled je tisti pri katerem si delimo notranji svet lika. Najpogosteje gre za prikaz notranjega sveta lika v filmu – bodisi v obliki prvoosebne ali drugoosebne pripovedi. Halucinacje, sanje, onesvečenje, omamljenost, … gre torej za različna psihična stanja likov, ki jih upodobi v resnici avtor. Pri tej pripovedi torej avtor prevzame mesto pripovedovalca, vendar to stori v imenu lika. Liku pomaga pri pripovedovanju. Praviloma v trenutku, ko lik to sposobnost izgubi. Oziroma ko pri gledalcih izgubi verodostojnost. Praviloma tudi avtor vstopi samo začasno in ne da bi posebej opozarjal gledalca na to. Pri tem tipu pripovedi se še vedno ohranja iluzija filmske resničnosti, gledalec se ne sme zavedati svojega mesta v dvorani oziroma svojega razmerja do pripovedi.
Samoosebni pogled je tisti kjer je avtorjev pogled bolj pomemben kot sama zgodba. Bolj pomembno postane KAKO je zgodba podana. Govorimo torej o primarnosti sižeja pred fabulo.
Samoosebni pogled je tisti kjer je avtorjev pogled bolj pomemben kot sama zgodba. Bolj pomembno postane KAKO je zgodba podana. Govorimo torej o primarnosti sižeja pred fabulo.
Nadosebni pogled
Nadosebni pogled oz. preboj četrtega zidu ali tudi neposredni nagovor (direct address) (vir:https://vimeo.com/60845952) je izraz, ki se nanaša na navidezno mejo med gledalcem in filmsko resničnostjo. Nanaša se na trenutek v katerem se lik v filmu zave svojega obstoja znotraj filmske resničnosti oziroma se zave, da ni resničen in na takšen ali drugačen način na to opozori gledalca.