Tvojih prvih 10.000 fotografij bo vedno najslabših."
Henry Cartier-Bresson (1904 - 2008)
Henry Cartier-Bresson (1904 - 2008)
PRVI POSKUSI
POVZETEK
V tem krajšem poglavju obravnavamo okoliščine, ki so pripeljale do prve uporabne fotografije. Predstavimo nekaj ključnih imen ter na splošno in poenostavljeno, predstavimo bistvo zamisli fotografskega postopka.
PRAKTIČNI PRIMER
Poleg papirja, kože in drugih materialov na katere vpliva svetloba, sončni žarki s svojo energijo razbijajo tudi druge molekule (snovi). Ena izmed njih je tudi srebrov klorid. Če ga izpostavimo soncu se bo precej hitro spremenil v črn prah (spojina razpade na elementarno srebro in klor). Srebro pa seveda ni srebrno – vsaj v prahu ne – ampak globoko črno. To je bilo znano že dlje časa, vendar se s tem ni nihče resneje ukvarjal. Vsaj onkraj spoznanja, da je treba pač srebrov klorid (in mnoge druge srebrove spojine) shranjevati v temi, oziroma zaprti škatli, kamor ne sme posijati sonce.
Poterm pa je lepega dne nek znanstvenik pripravil raztopino srebrovega klorida v vodi. Ker je bil nekoliko raztresen je tekočino pozabil na okenski polici. In zraven je - po prav zabavnem naključju - stal karton v katerega je znanstvenikova hči izrezala razne like in mu jih podarila za dekoracijo v laboratoriju. Pomislite kako presnečen je bil možakar, ko je videl, da je svetloba v raztopini pustila temno sled (v obliki lika) medtem, ko je raztopina v osenčenih delih ostala povsem prozorna.
Možakar je bil eden tistih znastvenikov, ki ni bil ozkousmerjen na eno samo področje in naključje je hotelo, da se je pred časom poskušal tudi v risanju. Vsi razen možakarja so vedeli, da je to že vnaprej zavožen projekt. A ker je bil prijazen in so ga imeli radi mu tega niso kar tako povedali. Tam na dnu njegove omare pa je počivala tudi camera obscura. Vendar pa se je možakarju ob pogledu na like v steklenički utrnila revolucionarna zamisel, kako bi lahko ponovno požel občudovanje slikarskih kolegov, po tistih katastrofalnih prvih poskusih z risanjem.
Takole je naredil: v temi je v vodi raztopil omenjeno spojino in z njo napojil papir. Nato je papir vstavil v camero obscuro in odprl pokrovček na njenem objektivu, da je papir izpostavil podobi. Kaj menite, da se je zgodilo?
Poterm pa je lepega dne nek znanstvenik pripravil raztopino srebrovega klorida v vodi. Ker je bil nekoliko raztresen je tekočino pozabil na okenski polici. In zraven je - po prav zabavnem naključju - stal karton v katerega je znanstvenikova hči izrezala razne like in mu jih podarila za dekoracijo v laboratoriju. Pomislite kako presnečen je bil možakar, ko je videl, da je svetloba v raztopini pustila temno sled (v obliki lika) medtem, ko je raztopina v osenčenih delih ostala povsem prozorna.
Možakar je bil eden tistih znastvenikov, ki ni bil ozkousmerjen na eno samo področje in naključje je hotelo, da se je pred časom poskušal tudi v risanju. Vsi razen možakarja so vedeli, da je to že vnaprej zavožen projekt. A ker je bil prijazen in so ga imeli radi mu tega niso kar tako povedali. Tam na dnu njegove omare pa je počivala tudi camera obscura. Vendar pa se je možakarju ob pogledu na like v steklenički utrnila revolucionarna zamisel, kako bi lahko ponovno požel občudovanje slikarskih kolegov, po tistih katastrofalnih prvih poskusih z risanjem.
Takole je naredil: v temi je v vodi raztopil omenjeno spojino in z njo napojil papir. Nato je papir vstavil v camero obscuro in odprl pokrovček na njenem objektivu, da je papir izpostavil podobi. Kaj menite, da se je zgodilo?
UČNE VSEBINE
Nič. Popolnoma nič. Veda o fotografiranju je imela pravzaprav srečo. Kajti, če bi se to zgodilo komu drugemu se najbrž ne bi rodila. Znanstvenik pa se je odločil, da bo zadevi prišel do dna. Odločil se je, da se bo problema lotil analitično in korak po koraku. Pa če bo trajalo sto let. Ni trajalo sto let, okoli trideset pa. Od prvih poskusov konec 18. stoletja do prve »uporabne« fotografije leta 1826. Samo v vednost: znanstvenik je bil Nicéphore Niépce (izg. Nisefor Nipse). Ostali elementi zgornje pripovedi pa so plod domišljije.
Pri svojih poskusih je naletel namreč na videz nepremostljive težave. Prva izmed njih je bila, da je v cameri obscuri resda dobil podobo, toda tisti trenutek, ko jo je hotel pogledati je začela na (veliko močnejši) svetlobi bliskovito razpadati. Zdaj je bil soncu izpostavljen tudi tisti del papirja na katerega svetloba ni posijala (temni deli fotografije) in seveda so sončni žarki bliskovito rekli: »Ooooo! Tole smo pa spregledali!« In so veselo izbrisali tisto kar bi lahko bilo uporabna fotografija. Sprva je Niépce opazoval (in kazal) svoje podobe samo pri svetlobi sveče, potem pa je vendarle odnehal. Ugotovil je, da to ne bo šlo. A zamisel o trajni podobi zabeleženi na papir v njem ni mirovala.
Namesto srebrovega klorida je začel eksperimentirai z drugimi snovmi, ki so prav tako občutljive na svetlobo. Iskal je snov, ki bi se sicer pod vplivaom svetlobe spremenila, vendar pa bi bile njene lastnosti takšne, da bi bilo mogoče neosvetljene dele slike in s tem tisti del kemikalije, ki ni reagiral s svetlobo, že v cameri obscuri odstraniti.
Po dolgotrajnih raziskovanjih je našel takšno snov, ki so jo – začuda – poznali že v starem Egiptu (uporabljali so jo pri mumifikaciji trupel), Perziji (babilonski vrtovi naj bi bili prekriti z njo), z njeno pomočjo naj bi bila zgrajena aleksandrijska knjižnica (zaradi česar je tako hitro pogorela), že stari grki pa so z njo tesnili ladje in na sploh so jo uporabljale skorajda vse civilizacije od začetka človeštva naprej. Menda so jo odkrili celo pri neandertalcih, ki so jo uporabljali pred več kot 40.000 leti. Snov se imenuje bitumen in je podobna katranu (čeprav katran v resnici dobivamo iz oglja, bitumen pa iz nafte).
Namesto srebrovega klorida je začel eksperimentirai z drugimi snovmi, ki so prav tako občutljive na svetlobo. Iskal je snov, ki bi se sicer pod vplivaom svetlobe spremenila, vendar pa bi bile njene lastnosti takšne, da bi bilo mogoče neosvetljene dele slike in s tem tisti del kemikalije, ki ni reagiral s svetlobo, že v cameri obscuri odstraniti.
Po dolgotrajnih raziskovanjih je našel takšno snov, ki so jo – začuda – poznali že v starem Egiptu (uporabljali so jo pri mumifikaciji trupel), Perziji (babilonski vrtovi naj bi bili prekriti z njo), z njeno pomočjo naj bi bila zgrajena aleksandrijska knjižnica (zaradi česar je tako hitro pogorela), že stari grki pa so z njo tesnili ladje in na sploh so jo uporabljale skorajda vse civilizacije od začetka človeštva naprej. Menda so jo odkrili celo pri neandertalcih, ki so jo uporabljali pred več kot 40.000 leti. Snov se imenuje bitumen in je podobna katranu (čeprav katran v resnici dobivamo iz oglja, bitumen pa iz nafte).
Tisto kar je našel in kar je pritegnilo njegovo pozornost je bitumnova lastnost, da pod vplivom svetlobe otrdi. Razmišljal je torej takole: če premažemo kovinsko ploščo z bitumnom in jo izpostavimo soncu bo tisti del bitumna, ki ga bo osvetlila svetloba postal bolj trd kot tisti del, ki ga svetloba ne bo »obdelala«. Potem je samo še vprašanje kako odstraniti tisti del bitumna, ki ni otrdel. Za kar pa je že imel rešitev. Še bolj nenavadno morebiti. Sivkino olje raztopljeno v petroleju. In tako Niépce tudi naredil. S tem je ustvaril prvo fotografijo in od silnih naporov malo za tem kar – umrl. Svet pa je leta 1826 dobil prvo uporabno fotografijo.
Prvo ohranjeno fotografijo je izdelal francoski izumitelj Nicéphore Niépce po postopku imenovanem heliotipija, verjetno leta 1826 ali 1827.
POVZETEK
Tisto kar je pomembno pri prvih poskusih je, da je bil velik uspe že, če se je vsaj nekaj poznalo na papirju. Seveda je bila metoda preslikovanja (heligravure) poznana že pred nastankom prve fotografije, toda šlo je za preslikavo obstoječega motiva. Niepcejeva fotografija je prva ohranjena fotografija zato, ker je nastala v napravi in je upodabljala naravo. Delo pionirjev je temeljilo predvsem na metodi poskusov in napak. Na eksperimentiranju, ki ga je poganjala želja po tem, da bi s pomočjo svetlobe izrisali poljuben motiv. Če se lahko kaj naučimo iz tega prvega obdobja je morebiti tole: če se je Niepce trudil skoraj trideset let, da je ustvaril prvo obstojno fotografijo, ki ni zbledela - zakaj se ne bi tudi mi?
DEJAVNOSTI in NALOGE
Opišite pomen in okoliščine nastanka prve ohranjene fotografije.
Zakaj srebrove soli v prvem obdobju niso bile primerne za fotografiranje?
Opišite življenje in delo pionirja fotografije - Nicéphore Niépca.
Razložite prizadevanja fotografskih pionirjev, da bi ustvarili obstojno fotografijo!
Katere so bile ključne težave s katerimi so se soočali?
Obiščite naslednjo spletno stran in se seznanite s postopkom heiotipije. Bi ga znali ponoviti? Z malo znanja kemije in nekaj priročnimi kemikalijami to ne bi smelo biti tako težko.
Kako je povezan razvoj kemije in nastanek prve fotografije?
Kateri elementi in spoznanja so vplivali na razvoj fotografije?
Kako bi lahko izboljšali fotografski proces, ki ga je razvil Nicéphore Niépce?
Kaj bi mu svetovali z današnjim znanjem kemije?
Ovrednotite pomen prve fotografije danes!
Zakaj srebrove soli v prvem obdobju niso bile primerne za fotografiranje?
Opišite življenje in delo pionirja fotografije - Nicéphore Niépca.
Razložite prizadevanja fotografskih pionirjev, da bi ustvarili obstojno fotografijo!
Katere so bile ključne težave s katerimi so se soočali?
Obiščite naslednjo spletno stran in se seznanite s postopkom heiotipije. Bi ga znali ponoviti? Z malo znanja kemije in nekaj priročnimi kemikalijami to ne bi smelo biti tako težko.
Kako je povezan razvoj kemije in nastanek prve fotografije?
Kateri elementi in spoznanja so vplivali na razvoj fotografije?
Kako bi lahko izboljšali fotografski proces, ki ga je razvil Nicéphore Niépce?
Kaj bi mu svetovali z današnjim znanjem kemije?
Ovrednotite pomen prve fotografije danes!
ALI STE VEDELI?
Da je Nicéphore Niépce znan tudi po drugih izumih. Tako je skupaj s svojim bratom Caludom leta 1807 patentiral prvi motor z notranjim izgorevanjem. Patent je poimenoval Pyréolophore in je za izgorevanje uporabljal prah različnih gorljivih snovi.
POMNITE
Prvi poskusi, da bi s srebrovim kloridom zabeležili obstojno podobo so se izkazali za neuspešne predvsem zato, ker niso poznali postopka po katerem bi lahko preostali srebrov klorid odstranili iz fotografije. Pot pa je bila vendarle prava, saj je osvetljevanje po Niepcovem postopku trajalo predolgo časa. Prvo fotografijo je namreč Niepce osvetljeval več kot osem ur.