Seveda je vse skupaj samo sreča!
Henri Cartier-Bresson, francoski fotograf, (1908 – 2004)
Henri Cartier-Bresson, francoski fotograf, (1908 – 2004)
STEKLENE PLOŠČE
POVZETEK
Do sedaj smo izpostavili dve ključni težavi, ki so jih imeli prvi fotografi pri ustvarjanju fotografij. Najprej to, da fotografij ni bilo mogoče razmnoževati in potem to, da so bili osvetltiveni časi izredno dolgi. Prvi poskusi s tem, da so prepojili papir z raztopino srebrovih spojin so se klavrno končali. Zakaj? Predvsem ker niso mogli zaustaviti postopka po tem, ko so papir osvetlili. Kar pomeni, da je papir v trenutku, ko so ga izpostavili dnevni svetlobi popolnoma potemnel in izbrisal fotografijo.
Kasneje so to težavo rešili, da so pozabili na srebrove spojine – ki so bile odlične, saj so omogočali kratke osvetlitvene čase – in iskali druge spojine. Niépce je uporabil asfalt, Daguerre pa jodove pare in živo srebro. Nepraktično, dolgi osvetlitveni časi, zapletena izdelava… Henry Talbot je razmišljal drugače. Kaj če bi naredili papir prosojen? Tako je dobil prve negative na podalgi katerih je lahko izdeloval teoretično poljubno število kopij (pozitivov, fotografij), v praksi pa to ni šlo tako enostavno. Papir namreč ni posebej obstojen, poleg tega pa je tožil skorajda vse in vsakogar, kdor bi samo pomislil na kaj podobnega. S tem pa je seveda sistematično zaviral razvoj. In ker rezultati – kljub pravilni zamisli – niso bili povsem praktični (in ker so se bali kakšne tožbe) so se ljubiteljski navdušenci nad fotografijo raje posvetili iskanju alternativnih rešitev.
Svet je moral počkati na povsem nov način razmišljanja. Na drugačen koncept. Nekomu je morala šiniti v glavo zamisel, ki je bila drugačna od vseh ostalih. Počakati so morali na slovenca Janeza Puharja. Mi se bomo na tem mestu omejili predvsem na njegov kopernikanski obrat v fotografiji. Na zamisel, ki je omogočila skokovit razvoj fotografije, vse do izuma novih postopkov. In vse do pojava digitalnih fotoparatov je bil najboljši postopek združitev Talbotovega s Puharjevim pristopom.
Kasneje so to težavo rešili, da so pozabili na srebrove spojine – ki so bile odlične, saj so omogočali kratke osvetlitvene čase – in iskali druge spojine. Niépce je uporabil asfalt, Daguerre pa jodove pare in živo srebro. Nepraktično, dolgi osvetlitveni časi, zapletena izdelava… Henry Talbot je razmišljal drugače. Kaj če bi naredili papir prosojen? Tako je dobil prve negative na podalgi katerih je lahko izdeloval teoretično poljubno število kopij (pozitivov, fotografij), v praksi pa to ni šlo tako enostavno. Papir namreč ni posebej obstojen, poleg tega pa je tožil skorajda vse in vsakogar, kdor bi samo pomislil na kaj podobnega. S tem pa je seveda sistematično zaviral razvoj. In ker rezultati – kljub pravilni zamisli – niso bili povsem praktični (in ker so se bali kakšne tožbe) so se ljubiteljski navdušenci nad fotografijo raje posvetili iskanju alternativnih rešitev.
Svet je moral počkati na povsem nov način razmišljanja. Na drugačen koncept. Nekomu je morala šiniti v glavo zamisel, ki je bila drugačna od vseh ostalih. Počakati so morali na slovenca Janeza Puharja. Mi se bomo na tem mestu omejili predvsem na njegov kopernikanski obrat v fotografiji. Na zamisel, ki je omogočila skokovit razvoj fotografije, vse do izuma novih postopkov. In vse do pojava digitalnih fotoparatov je bil najboljši postopek združitev Talbotovega s Puharjevim pristopom.
PUHAROTIPIJA
Vsebino povzemamo po spletni strani Gorenjskega muzeja, in predstavlja Puharjevo dediščino. Vabimo vas, da se za podrobnejšo seznanitev z življenjem in delom tega velikega slovenca oglasite na njihovi spletni strani.
Puhar je gradil na že znani dagerotipiji. A ob skromnih prihodkih si ni mogel privoščiti, da bi se uspešno ukvarjal s tem postopkom. Posrebrene bakrene plošče so bile zanj predrage. Tudi v njegovem značaju ni bilo, da bi preprosto posnemal in delal to, kar so pred njim odkrili in dognali drugi. Puhar je pri svojem fotografskem delu uporabljal le material, ki je bil poceni in ga je bilo mogoče dobiti povsod: steklene plošče, brom, žveplo, jod, živo srebro in alkohol.
Na svetlem je Puhar očistil majhno ploščo iz navadnega stekla. Nato je prižgal žvepleno svečko, ki je bila njegova posebnost. Žveplu je primešal mastiks, naravno smolo, ki je lepljiva in se topi v alkoholu ali etru. S to mešanico je prepojil košček ločkovega stržena, ki je bil gorljiv. Tako narejeno svečko je vložil v ozko kovinsko cevko, ki je prepuščala dovolj zraka za gorenje. Izparine žvepla so se dvigale in prekrile stekleno ploščo, ki jo je Puhar držal nad plamenom. Plošča se je prekrila z bisernobelo prevleko, v prosojni svetlobi je bila modrikastordeča.
Puhar je gradil na že znani dagerotipiji. A ob skromnih prihodkih si ni mogel privoščiti, da bi se uspešno ukvarjal s tem postopkom. Posrebrene bakrene plošče so bile zanj predrage. Tudi v njegovem značaju ni bilo, da bi preprosto posnemal in delal to, kar so pred njim odkrili in dognali drugi. Puhar je pri svojem fotografskem delu uporabljal le material, ki je bil poceni in ga je bilo mogoče dobiti povsod: steklene plošče, brom, žveplo, jod, živo srebro in alkohol.
Na svetlem je Puhar očistil majhno ploščo iz navadnega stekla. Nato je prižgal žvepleno svečko, ki je bila njegova posebnost. Žveplu je primešal mastiks, naravno smolo, ki je lepljiva in se topi v alkoholu ali etru. S to mešanico je prepojil košček ločkovega stržena, ki je bil gorljiv. Tako narejeno svečko je vložil v ozko kovinsko cevko, ki je prepuščala dovolj zraka za gorenje. Izparine žvepla so se dvigale in prekrile stekleno ploščo, ki jo je Puhar držal nad plamenom. Plošča se je prekrila z bisernobelo prevleko, v prosojni svetlobi je bila modrikastordeča.
V zamračenem prostoru je s prosojno plastjo žvepla prekrito stekleno ploščo izpostavil jodovim param. Tako pripravljeno stekleno ploščo je vstavil v ležišče na hrbtni strani kamere. Na svetlem si je Puhar izbral motiv. S premičnim delom ozadja fotografske kamere je naravnal ostrino. Nato je živo srebro vlil v kovinsko posodico in jo položil na kovinsko dno svoje kamere. Živo srebro je segreval, da je začelo izparevati. Puharju je za objektiv služila za dve coli goriščne razdalje velika leča iz navadnega stekla.
V fotografski kameri je tako pripravljeno ploščo osvetljeval; na začetku minuto, pozneje pa le 15 sekund. Kemični proces, v katerem so se pare živega srebra ulegle na osvetljena mesta je tako začel potekati. Pri osvetlitvi se je več živega srebra usedlo na tista mesta na plošči, kamor je padlo več svetlobe. V kameri je nastala šibka slika na steklo. Prav zato je moral šibko živosrebrno sliko na žveplo-jodovi podlagi v zamračenem prostoru okrepiti z bromovimi parami. Tako dobljeno negativno sliko na steklu je fiksiral v alkoholu. Njegov fotografski postopek je bil suh fotografski proces, delal je le s parami in ni rabil kopeli. Ves postopek je trajal od 5 do 8 minut.
Dobil je negativ v lepem modrikastem tonu. Po Puharjevih navodilih so bile slike razstavljene na temnem ozadju, saj je le tako prepoznalo oko njegovo izvirno negativno sliko na steklu kot pozitiv. Slikovno plast je Puhar zavaroval s firnežem in stekleno ploščo s sliko zasukal tako, da je dobil pravo lego motiva od leve proti desni. To je bila tedaj, v dobi dagerotipije, katere pomanjkljivost je bila nepravilna lega motiva, izjemna novost. Sliko je s polaganjem še enega stekla in z lepljenjem robov dodatno zavaroval pred vlago in prahom. Vsaka slika na steklu je bila unikat.
Puhar je postopek ves čas izpopolnjeval. Pozneje je izraz helyotipija zamenjal z izrazom hyalotipija, kar pomeni slika na steklo ali svitlopis, pozneje svetlopis. Do danes ni še nikomur uspelo obnoviti njegovega postopka. Izumitelj Janez Puhar tako še vedno ostaja uganka.
UČNE VSEBINE
Prelepo bi bilo seveda, ko bi lahko Janezu Puharu pripisali tudi prizadevanja v smeri izboljšanja fotografskega procesa, vendar pa je resnica, da naj bi bili njegovi napori in odkritje predvsem posledica pomanjkanja denarja. Daguerrov postopek je bil namreč izredno drag, zato je Puhar iskal druge možnosti fotografskega postopka.
Vendar pa tudi Janez Puhar ni rešil osnovne težave: tudi njegove fotografije so bile unikat. In čeprav bi jih bilo mogoče kopirati zaradi steklene osnove, mu to ni prišlo na misel. Tako je ključna težava ostajala – človeštvo pa je bilo korak bliže rešitvi, ki jo je v približno istem času ponudil Frederick Scott Archer. Archer je namreč povzel vse pomankljivosti postopkov, uporabil Puharjevo zamisel in razvil postopek, ki je uporabil srebrove spojinne (predvsem klorid). Uspelo pa mu je tako, da si je zastavil eno samo ključno vprašanje. Veste katero bi bilo to?
Ključno vprašanje na katerega je podal odgovor Archer je bilo kako srebrov klorid namesto na papir prilepimo na stekleno ploščo? In odogovor se je ponudil v obliki želatine (ki so jo uporabljali vse do konca filmske emulzije). Namesto, da bi srebrove soli raztopil v vodi, jih je raztopil v želatini. Kakšen zanimiv razplet dogodkov. Po več kot petdesetih letih raziskovanja so se ljudje znašli tam, kjer so bili na začetku. Rešitev je torej ves čas ležala pred nogami vsem znanstvenikom in fotografom. Le domisliti se je bilo treba.
Ta rešitev je odpravila skoraj vse poznane težave in povzročila kopico novih. Odpravila je težavo z dolgim osvetlitvenim časom, ker so fotografi zdaj lahko uporabljali srebrove spojine, ki so bile zelo občutljive na svetlobo. Osvetlitveni časi znašali manj kot sekundo. Odpravila je težavo povezano s kopiranjem. Ker je bil negativ narejen na steklu je bilo mogoče narediti poljubno število kopij. Steklo je bilo obstojno (pod pogojem, da ga niste ravno metali po tleh). Postopek je bil poceni, hiter, enostaven … in predvsem skorajda nestrupen v primerjavi z dagerotipijo. Fotografija je tako lahko doživela nesluten razvoj in se v nekaj letih razmahnila po celem svetu.
Puharjev poglavitni prispevek h fotografiji je bil, da je kot osnovo uporabil stekleno ploščo. Vendar pa je tudi on gradil na zapletenem in strupenem daguerrovem postopku. Pomemben korak naprej predstavlja zamisel Scotta Archerja, ki je kot osnovno za izdelavo emulzije vzel želatino. V njej je lahko stopil srebrove soli, ki so dale kratke osvetlitvene čase, omogočale enostavno pripravo in so bile relativno poceni.
POVZETEK
DEJAVNOSTI in NALOGE
Razložite prednost Puharjevega postopka.
Predstavite Archerjev postopek!
Katere so bile glavne težnje pri razvoju fotografije v devetnajstem stoletju?
Katere so bile glavne težave pri ravzoju fotografije in katere so bile ključne osebe, ki so določale razvoj vede?
Vse filmske emulzije so bile sprva občutljive predvsem za modro svetlobo. Opišite kakšna je bila videti fotografija narejena podnevi v naravi. Kakšne odtenke sivine pa je bilo mogoče dobiti ob sončnem zahodu! S kakšnimi svetlobnimi siti bi lahko to lastnost kemijskih soli popravili?
Ovrednotite pomen Janeza Puharja in poskusite definirati, katere korake bi moral storiti, da bi se lahko zapisal v zgodovino kot utemeljitel celotne sodobne fotografije?
Predstavite Archerjev postopek!
Katere so bile glavne težnje pri razvoju fotografije v devetnajstem stoletju?
Katere so bile glavne težave pri ravzoju fotografije in katere so bile ključne osebe, ki so določale razvoj vede?
Vse filmske emulzije so bile sprva občutljive predvsem za modro svetlobo. Opišite kakšna je bila videti fotografija narejena podnevi v naravi. Kakšne odtenke sivine pa je bilo mogoče dobiti ob sončnem zahodu! S kakšnimi svetlobnimi siti bi lahko to lastnost kemijskih soli popravili?
Ovrednotite pomen Janeza Puharja in poskusite definirati, katere korake bi moral storiti, da bi se lahko zapisal v zgodovino kot utemeljitel celotne sodobne fotografije?
KLJUČNE BESEDE (vir: SSKJ)
Emulzija
emúlzija in emulzíja -e ž (ú; ȋ) 1. zmes tekočine in zelo drobnih kapljic kake druge, v njej netopne tekočine: napraviti emulzijo; gosta, oljna emulzija / protiprašna emulzija za polivanje makadamskih cest / namazati tla z emulzijo s tekočim loščilom / emulzija maščobe v vodi ♦ agr. mesna emulzija zmes drobno sesekljanega mesa in maščobe za hrenovke, safalade 2. fot. za svetlobo občutljiva plast na filmu, fotografski plošči ali fotografskem papirju: barvna, finozrnata emulzija; občutljivost emulzije
Želatina
želatína -e ž (ȋ) prosojna snov v obliki lističev ali prahu, pridobljena iz živalskih kosti, kože: pridobivati želatino; raztopiti želatino v vodi ♦ fot. fotografska želatina za izdelavo svetlobno občutljive plasti na fotografskem filmu ali plošči; gastr. jedilna želatina za pripravo aspikov, želejev // prosojna, poltrda, vodni raztopini želatine podobna snov sploh: raztopina se je strdila v želatino.
emúlzija in emulzíja -e ž (ú; ȋ) 1. zmes tekočine in zelo drobnih kapljic kake druge, v njej netopne tekočine: napraviti emulzijo; gosta, oljna emulzija / protiprašna emulzija za polivanje makadamskih cest / namazati tla z emulzijo s tekočim loščilom / emulzija maščobe v vodi ♦ agr. mesna emulzija zmes drobno sesekljanega mesa in maščobe za hrenovke, safalade 2. fot. za svetlobo občutljiva plast na filmu, fotografski plošči ali fotografskem papirju: barvna, finozrnata emulzija; občutljivost emulzije
Želatina
želatína -e ž (ȋ) prosojna snov v obliki lističev ali prahu, pridobljena iz živalskih kosti, kože: pridobivati želatino; raztopiti želatino v vodi ♦ fot. fotografska želatina za izdelavo svetlobno občutljive plasti na fotografskem filmu ali plošči; gastr. jedilna želatina za pripravo aspikov, želejev // prosojna, poltrda, vodni raztopini želatine podobna snov sploh: raztopina se je strdila v želatino.