Ne gre za to, kaj osvetljuješ – ampak za tisto, česar ne osvetliš!
John Alton (1901 - 1996), ameriški filmskis nemalec
John Alton (1901 - 1996), ameriški filmskis nemalec
SVETLOST (INTENZIVNOST)
POVZETEK
Pri poglavju o intenzivnosti svetlobe morate razumeti dve temeljni spoznanji: (1) da intenzivnost svetlobe upada s kvadratom razdalje in (2) da s pomočjo intenzivnosti posameznega svetlobnega vira uravnavamo kontrastno ramerje. Kar z drugimi besedami pomeni, da ko svetilo odmaknemo za dvakratno razdaljo ravno prepolovimo količino svetlobe na motivu. (1) Vedeti morate, da pri točkastih svetilih intenzivnost svetlobe zelo hitro upada. Že majhen premik svetila lahko povzroči velike spremembe v osvetlitvi. (2) Zaradi tega moramo premišljeno načrtovati uporabo svetlobnih virov, glede na namen. To sicer ni problematično v studijskih okoliščinah, kjer relativno lahko nadzorujemo svetlobni prostor, večjo težavo pa perdstavlja delo s svetili na lokaciji.
PRAKTIČNI PRIMER
Oglejte ponovno fotografijo spodaj in razmislite kaj bi lahko storili, da bi prilagodili svetlobo lokaciji na kateri smo fotografijo naredili? Na razpolago imamo več možnosti.
Prva (1) možnost je, da prilagodimo intenzivnost svetila pri čemer lahko (pri določenih svetilih kot so halogenski žarometi, nekatere HMIjeve obločnice in bliskavice) spreminjamo intenzivnost svetlobnega toka, pri drugih (kot denimo pri KinoFlo-jih in drugih fuorescentnih svetilih) pa tega ne moremo storiti. Zato se poslužujemo druge (2) metode, namreč uporabe svetlobnih sit. Zapisali smo že, da gre za posebno folijo, ki jo lahko namestimo bodisi na svetilo ali pa pred drug izvor svetlobe (denimo okno). Obstajajo pa seveda tudi svetlobna sita, ki nam pomagajo v trenutni situaciji. Imenujejo se gradacijska svetlobna sita, pogosto jih imenujemo tudi ND svetlobna sita (angl. neutral density). Kaj menite, da bi izraz »nevtralna gostota« lahko pomenil?
UČNE VSEBINE
Ena izmed najpomembnejših lastnosti svetlobe, ki jo mora vsak fotograf poznati in razumeti, je zakon, ki se ukvarja z razmerjem med oddaljenostjo objekta fotografiranja in izvorom svetlobe na eni strani ter intenzivnostjo svetlobe, ki doseže objekt. Fizikalni zakon pravi, da svetloba pada s kvadratom razdalje. Vsakič ko povečamo oddaljenost objekta od izvora svetlobe, se intenzivnost svetlobe na objektu zmanjša za kvadrat te razdalje. Ali pa bolj znanstveno: Intenzivnost svetlobe na površini objekta je obratno sorazmerna s kvadratom razdalje objekta od izvora svetlobe. To lahko predstavimo z naslednjo enačbo: I= 1/d2 pri čemer oznaka I pomeni intenzivnost, d pa oddaljenost svetlobnega vira od motiva.
Zamislimo si, da imamo izvor svetlobe, naj bo to halogenski žaromet , ki seva z močjo 1000 W. Na oddaljenosti enega metra izmerimo intenzivnost in ugotovimo, da znaša približno 12.000 luxov. Uporabimo formulo, ki smo jo navedli malo prej: I= 1/d2, pri čemer še enkrat opozorimo, da oznaka I označuje intenzivnost svetlobnega vira, oznaka d pa njegovo oddaljenost od motiva.
En meter od izbranega svetlobnega vira znaša torej njegova intenzivnost okoli 12.000 luxov. Vendar pa , če premaknemo svetilo dva metra stran, znaša intenzivnost svetlobe le še okoli 3000 luxov, kar je 25% prvotne vrednosti. Če zdaj svetilo premaknemo še za en meter bolj stran, tako, da je oddaljeno skupaj tri metre od motiva, znaša intenzivnost svetlobe na tej točki le še okoli 1300 luxov, kar je približno 10% (1/32 =1/9). Vidimo torej, da svetloba izgublja svojo intenzivnost izredno hitro, kar pomeni, da že najmanjši premik svetila dramatično spremeni količino svetlobe, ki osvetljuje motiv. Če želimo na oddaljenosti treh metrov doseči enako osvetljenost, potrebujemo kar desetkrat več svetlobe, kot pri oddaljenosti enega metra. Če si ponovno ogledate spodnjo podobo, boste videli, da po trikratni oddaljenosti intenzivnost svetlobe, ki osvetljuje naš objekt, pade nanj komajda deset odstotkov prvotne vrednosti. V praksi to pomeni, da moramo upoštevati položaj svetlobnega izvora v prostoru, predvsem pa njegovo oddaljenost od motiva.
En meter od izbranega svetlobnega vira znaša torej njegova intenzivnost okoli 12.000 luxov. Vendar pa , če premaknemo svetilo dva metra stran, znaša intenzivnost svetlobe le še okoli 3000 luxov, kar je 25% prvotne vrednosti. Če zdaj svetilo premaknemo še za en meter bolj stran, tako, da je oddaljeno skupaj tri metre od motiva, znaša intenzivnost svetlobe na tej točki le še okoli 1300 luxov, kar je približno 10% (1/32 =1/9). Vidimo torej, da svetloba izgublja svojo intenzivnost izredno hitro, kar pomeni, da že najmanjši premik svetila dramatično spremeni količino svetlobe, ki osvetljuje motiv. Če želimo na oddaljenosti treh metrov doseči enako osvetljenost, potrebujemo kar desetkrat več svetlobe, kot pri oddaljenosti enega metra. Če si ponovno ogledate spodnjo podobo, boste videli, da po trikratni oddaljenosti intenzivnost svetlobe, ki osvetljuje naš objekt, pade nanj komajda deset odstotkov prvotne vrednosti. V praksi to pomeni, da moramo upoštevati položaj svetlobnega izvora v prostoru, predvsem pa njegovo oddaljenost od motiva.
Pravilo, ki smo ga navedli, velja samo v primerih, ko imamo opravka s točkastim izvorom svetlobe; v praksi ga torej lahko uporabimo pri katerem koli svetlobnem telesu, katerega izvor je majhen v primerjavi z razdaljo od objekta. V to skupino sodijo na primer sonce, hišne žarnice, halogenski reflektorji, baterijske in kolesarske svetilke, avtomobilski žarometi, ne pa tudi fluorescentna žarnice ali oblačno nebo.
V resnici je obvladovanje intenzivnosti svetlobe najbolj zapleteno področje, saj najbolj dramatično, a obenem tudi najbolj prefinjeno vpliva na to, kako bo gledalec dojemal motiv. Na videz je vsakomur že na prvi pogled jasno, da bo malo svetlobe le delno prikazalo motiv, veliko svetlobe pa bo podobo naredilo svetlo in pregledno. Toda bistvo in ključ do razumevanja obvladovanja svetlobe leži v prefinjenih odtenkih.
Intenzivnost svetlobe na površini objekta je obratno sorazmerna s kvadratom razdalje objekta od izvora svetlobe. To lahko predstavimo z naslednjo enačbo: I= 1/d2 pri čemer oznaka I pomeni intenzivnost, d pa oddaljenost svetlobnega vira od motiva.
POVZETEK
V pričujočem poglavju smo si ogledali, kako upravljamo s svetlobo. Zanimalo nas je predvsem, kateri fizikalni temelji so tisti, ki jih moramo upoštevati, kadar spreminjamo oddaljenost med objektom (motivom), svetlobnim virom in lokacijo, s katere želimo ovekovečiti naš motiv. Pri tem smo opozorili, da intenzivnost svetlobnega toka upada s kvadratom razdalje. To pomeni, da se intenzivnost svetlobe zmanjša za polovico, kadar svetilo odmaknemo za eno enoto (denimo en meter). se intezivnost svetlobe prepolovi. Če ga odmaknemo za dve enoti, osvetljenost pade na četrtino prvotne vrednosti, pri treh enotah pa znaša komajda devetino prvotne vrednosti. Vidimo torej, da s povečevanjem oddaljenosti svetila zelo hitro izgubljamo moč svetlobnega toka in da potrebujemo precej močnejše svetilo, če želimo, da se zmanjša moč svetlobnega toka.
DEJAVNOSTI in NALOGE
1.
Zapišite enačbo, po kateri izračunavamo intenzivnost svetlobnega toka na določeni oddaljenosti.
Razložite skico, ki pojasnjuje upadanje svetlobnega toka z vidika intenzivnosti svetlobe, ki osvetljuje motiv na enem metru, dveh metrih ali treh metrih.
Zakaj moramo, če povečamo oddaljenost svetlobnega vira za dvakrat, uporabiti štirikrat močnejše svetilo, da bo motiv v obeh primerih osvetljen enako?
Koliko enako močnih svetil moramo uporabiti, če povečamo oddaljenost svetil od motiva za štirikrat?
Zakaj nam pri osvetljevanju pogosto pride prav regulator intenzivnosti svetlobnega vira?
Ali menite, da bi lahko tudi z netočkastim virom svetlobe uporavljali enako kot s točkastim?
Katero vrsto svetila lahko uporabite, da povečujete intenzivnost svetlobe, ki osvetljuje motiv v skladu s formulo, podano v tem poglavju?
Imamo dve svetili, vsako od njiju seva približno z močjo 1000 W. Pri oddaljenosti dveh metrov znaša intenzivnost svetlobe približno 6000 luxov. Na katero oddaljenost moramo prestaviti portretiranca, če želimo doseči enako intenzivnost svetlobe le z enim svetilom?
Na voljo imamo halogensko svetilo, ki ga uporabimo kot glavni izvor svetlobe. Na obrazu portretiranca želimo izrisati trde sence, zato svetlobe ne bomo mehčali. Svetilo seva približno z močjo 2kW, pri oddaljenosti enega metra dosežemo z njim približno 24.000 luxov. Vendar pa ugotovimo, da je to preveč, saj je obraz v tem primeru presvetel. Svetlomer nam pove, da je presvetel za približno eno zaslonsko število. Na katero oddaljenost moramo prestaviti svetilo (ali portretiranca), da bo obraz pravilno osvetljen?
2.
Naredite preprost poskus! Potrebovali boste prostor dolg vsaj nekaj metrov in po možnosti zatemnjen. Postavite osebo, ki jo boste fotografirali na en konec, fotoparat pa tako, da boste dobili želen izrez – naj bo doprsni. Izberite si svetilo, ki naj bo točkast izvor svetlobe (halogenska žarnica, bliskavica).
(1) Svetilo postavite na oddaljenost enega metra od osebe, ki jo boste fotografirali. Odčitajte intenzivnost svetlobnega toka s katero od aplikacij, ki jih ponujajo prizvajalci za vaš pametni telefon. Za IOS jo najdete tukaj, za Android pa tukaj. Aplikaciji sta brezplačni. (2) Zdaj pa svetilo premaknite na oddaljenost dveh metrov od osebe in popravite vrednost zaslonke ali osvetlitvenega časa tako, da boste ponovno dobili pravilno osvetljeno podobo. Kolikšno vrednost ste odčitali v tem primeru? (3) Prestavite zdaj svetilo na oddaljenost štirih metrov in ponovite drugi korak – ponovno odčitajte svetlobo. Kaj menite – kolikšno vrednost je odčital svetlomer? Sestavite sami enačbo, ki opisuje upadanje intenzivnosti svetlobnega toka!
3.
Naredite tri fotografije. Kot izvor svetlobe uporabite kar bliskavico, vgrajeno v ohišje fotoparata. Pri prvi fotografiji naj bo objekt od nas oddaljen en meter, pri drugi fotografiji dva metra in pri tretji fotografiji tri metre. Analizirajte fotografije in opazujte, kako se spreminja intezivnost svetlobe oziroma osvetljenost motiva.
4.
Na voljo imate dve enako močni točkasti svetili. Na kakšno oddaljenost ju morate postaviti, da bo drugo svetilo osvetljevalo motiv z intenzivnostjo svetlobnega toka, ki bo za dve stopnji zaslonke manjša od prvega svetila? Na kakšno odaljenost pa ju morate postaviti, da bo drugo svetilo osvetljevalo motiv s približno desetkrat majšim svetlobnim tokom?
5.
Naredite fotografijo, na kateri boste motiv osvetlili s tremi svetili. Prvo (glavna luč) naj bo oddaljeno dva metra, drugo (dopolnila luč) štiri metre in tretje (luč za ozadje) šest metrov. Oglejte si fotografijo in opazujte učinek, ki ga ima takšna postavitev svetil.
6. Oglejte si fotografijo vzeto iz filma Križ kraž in ovrednotite postavitev svetil z vidika osvetljenosti motiva.
Zapišite enačbo, po kateri izračunavamo intenzivnost svetlobnega toka na določeni oddaljenosti.
Razložite skico, ki pojasnjuje upadanje svetlobnega toka z vidika intenzivnosti svetlobe, ki osvetljuje motiv na enem metru, dveh metrih ali treh metrih.
Zakaj moramo, če povečamo oddaljenost svetlobnega vira za dvakrat, uporabiti štirikrat močnejše svetilo, da bo motiv v obeh primerih osvetljen enako?
Koliko enako močnih svetil moramo uporabiti, če povečamo oddaljenost svetil od motiva za štirikrat?
Zakaj nam pri osvetljevanju pogosto pride prav regulator intenzivnosti svetlobnega vira?
Ali menite, da bi lahko tudi z netočkastim virom svetlobe uporavljali enako kot s točkastim?
Katero vrsto svetila lahko uporabite, da povečujete intenzivnost svetlobe, ki osvetljuje motiv v skladu s formulo, podano v tem poglavju?
Imamo dve svetili, vsako od njiju seva približno z močjo 1000 W. Pri oddaljenosti dveh metrov znaša intenzivnost svetlobe približno 6000 luxov. Na katero oddaljenost moramo prestaviti portretiranca, če želimo doseči enako intenzivnost svetlobe le z enim svetilom?
Na voljo imamo halogensko svetilo, ki ga uporabimo kot glavni izvor svetlobe. Na obrazu portretiranca želimo izrisati trde sence, zato svetlobe ne bomo mehčali. Svetilo seva približno z močjo 2kW, pri oddaljenosti enega metra dosežemo z njim približno 24.000 luxov. Vendar pa ugotovimo, da je to preveč, saj je obraz v tem primeru presvetel. Svetlomer nam pove, da je presvetel za približno eno zaslonsko število. Na katero oddaljenost moramo prestaviti svetilo (ali portretiranca), da bo obraz pravilno osvetljen?
2.
Naredite preprost poskus! Potrebovali boste prostor dolg vsaj nekaj metrov in po možnosti zatemnjen. Postavite osebo, ki jo boste fotografirali na en konec, fotoparat pa tako, da boste dobili želen izrez – naj bo doprsni. Izberite si svetilo, ki naj bo točkast izvor svetlobe (halogenska žarnica, bliskavica).
(1) Svetilo postavite na oddaljenost enega metra od osebe, ki jo boste fotografirali. Odčitajte intenzivnost svetlobnega toka s katero od aplikacij, ki jih ponujajo prizvajalci za vaš pametni telefon. Za IOS jo najdete tukaj, za Android pa tukaj. Aplikaciji sta brezplačni. (2) Zdaj pa svetilo premaknite na oddaljenost dveh metrov od osebe in popravite vrednost zaslonke ali osvetlitvenega časa tako, da boste ponovno dobili pravilno osvetljeno podobo. Kolikšno vrednost ste odčitali v tem primeru? (3) Prestavite zdaj svetilo na oddaljenost štirih metrov in ponovite drugi korak – ponovno odčitajte svetlobo. Kaj menite – kolikšno vrednost je odčital svetlomer? Sestavite sami enačbo, ki opisuje upadanje intenzivnosti svetlobnega toka!
3.
Naredite tri fotografije. Kot izvor svetlobe uporabite kar bliskavico, vgrajeno v ohišje fotoparata. Pri prvi fotografiji naj bo objekt od nas oddaljen en meter, pri drugi fotografiji dva metra in pri tretji fotografiji tri metre. Analizirajte fotografije in opazujte, kako se spreminja intezivnost svetlobe oziroma osvetljenost motiva.
4.
Na voljo imate dve enako močni točkasti svetili. Na kakšno oddaljenost ju morate postaviti, da bo drugo svetilo osvetljevalo motiv z intenzivnostjo svetlobnega toka, ki bo za dve stopnji zaslonke manjša od prvega svetila? Na kakšno odaljenost pa ju morate postaviti, da bo drugo svetilo osvetljevalo motiv s približno desetkrat majšim svetlobnim tokom?
5.
Naredite fotografijo, na kateri boste motiv osvetlili s tremi svetili. Prvo (glavna luč) naj bo oddaljeno dva metra, drugo (dopolnila luč) štiri metre in tretje (luč za ozadje) šest metrov. Oglejte si fotografijo in opazujte učinek, ki ga ima takšna postavitev svetil.
6. Oglejte si fotografijo vzeto iz filma Križ kraž in ovrednotite postavitev svetil z vidika osvetljenosti motiva.
KLJUČNE BESEDE
Lumen
Lúmen (simbol: lm) je enota svetlobnega toka, s katerim opisujemo zaznano moč svetlobe. Svetlobni tok je prilagojen tako, da odraža različno občutljivost človeškega očesa na svetlobo različnih valovnih dolžin. Kadar svetlobni vir izseva eno kandelo svetilnosti v prostorski kot enega steradiana, je v ta prostorski kot izsevan en lumen skupnega svetlobnega toka. Lumen si lahko na preprost način predstavljamo kot merilo skupne »količine« izsevane vidne svetlobe. Standardna žarnica z močjo 100 vatov izseva na območjih sveta, kjer uporabljajo omrežno napajalno napetost 220 V 1300 lumnov, v Severni Ameriki pa približno 1700 lumnov. (več na: Wikipedija)
Luks
Luks (oznaka lx) je enota za merjenje osvetljenosti. Spada med izpeljane enote v sistemu enot SI. Enoto luks izpeljemo z uporabo kandele (enota za merjenje svetilnosti). 1lx = 1 lumen na kvadratni meter (1 lm/m2) ali 1 cd.sr/kvadratni meter. To lahko povemo tudi na naslednji način: luks je osvetljenost 1 m2 površine, na katero pada svetlobni tok 1 lm (lumna). (Več na: Wikipedija)
Kandela
Kandéla ali candela (oznaka cd) je osnovna enota svetilnosti v fiziološkem merilu, enaka svetilnosti, ki jo v dani smeri izseva izvor enobarvnega valovanja s frekvenco 555 nm, ki v vsak steradian prostorskega kota izseva 1/683 vatov moči v fizikalnem merilu. (Več na: Wikiedija)
Svetlobni tok
Svetlôbni tók (oznaka P) je fizikalna količina, ki pove količino izsevane svetlobne energije v časovni enoti. Celotni svetlobni tok skozi zaključeno ploskev je enak moči sevalca. Svetlobni tok je zgled energijskega toka. Kot svetlobni tok na enoto površine je določena gostota svetlobnega toka.
Svetilnost
Svetílnost (oznaka I) je fizikalna količina, definirana kot razmerje med svetlobnim tokom P, ki ga seva svetilo v dan prostorski kot Ω okrog izbrane smeri, ter tem prostorskim kotom. Svetilnost svetila, ki seva enakomerno v polni prostorski kot, je enaka kar svetlobnemu toku, deljen s 4 π.
Svetlost
Svêtlost (tudi svetlóst ali svètlost, oznaka L) je fizikalna količina, ki meri skupni svetlobni tok, ki pade na površino ali ga oddaja enota površine v prostorski kot.
Osvetljenost
Osvetljênost (oznaka E) je skupni vpadajoči svetlobni tok na enoto površine. Osvetljenost je merilo za jakost vpadajoče svetlobe. Osvetljenost pada obratno sorazmerno s kvadratom oddaljenosti.
Gradacija
gradácija -e ž (á) knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: ◊ fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov.
(povzeto in prirejeno po: Wikipediji in SSKJ)
Lúmen (simbol: lm) je enota svetlobnega toka, s katerim opisujemo zaznano moč svetlobe. Svetlobni tok je prilagojen tako, da odraža različno občutljivost človeškega očesa na svetlobo različnih valovnih dolžin. Kadar svetlobni vir izseva eno kandelo svetilnosti v prostorski kot enega steradiana, je v ta prostorski kot izsevan en lumen skupnega svetlobnega toka. Lumen si lahko na preprost način predstavljamo kot merilo skupne »količine« izsevane vidne svetlobe. Standardna žarnica z močjo 100 vatov izseva na območjih sveta, kjer uporabljajo omrežno napajalno napetost 220 V 1300 lumnov, v Severni Ameriki pa približno 1700 lumnov. (več na: Wikipedija)
Luks
Luks (oznaka lx) je enota za merjenje osvetljenosti. Spada med izpeljane enote v sistemu enot SI. Enoto luks izpeljemo z uporabo kandele (enota za merjenje svetilnosti). 1lx = 1 lumen na kvadratni meter (1 lm/m2) ali 1 cd.sr/kvadratni meter. To lahko povemo tudi na naslednji način: luks je osvetljenost 1 m2 površine, na katero pada svetlobni tok 1 lm (lumna). (Več na: Wikipedija)
Kandela
Kandéla ali candela (oznaka cd) je osnovna enota svetilnosti v fiziološkem merilu, enaka svetilnosti, ki jo v dani smeri izseva izvor enobarvnega valovanja s frekvenco 555 nm, ki v vsak steradian prostorskega kota izseva 1/683 vatov moči v fizikalnem merilu. (Več na: Wikiedija)
Svetlobni tok
Svetlôbni tók (oznaka P) je fizikalna količina, ki pove količino izsevane svetlobne energije v časovni enoti. Celotni svetlobni tok skozi zaključeno ploskev je enak moči sevalca. Svetlobni tok je zgled energijskega toka. Kot svetlobni tok na enoto površine je določena gostota svetlobnega toka.
Svetilnost
Svetílnost (oznaka I) je fizikalna količina, definirana kot razmerje med svetlobnim tokom P, ki ga seva svetilo v dan prostorski kot Ω okrog izbrane smeri, ter tem prostorskim kotom. Svetilnost svetila, ki seva enakomerno v polni prostorski kot, je enaka kar svetlobnemu toku, deljen s 4 π.
Svetlost
Svêtlost (tudi svetlóst ali svètlost, oznaka L) je fizikalna količina, ki meri skupni svetlobni tok, ki pade na površino ali ga oddaja enota površine v prostorski kot.
Osvetljenost
Osvetljênost (oznaka E) je skupni vpadajoči svetlobni tok na enoto površine. Osvetljenost je merilo za jakost vpadajoče svetlobe. Osvetljenost pada obratno sorazmerno s kvadratom oddaljenosti.
Gradacija
gradácija -e ž (á) knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: ◊ fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov.
(povzeto in prirejeno po: Wikipediji in SSKJ)
V RAZMISLEK
Intenzivnost svetlobe je eno izmed tistih področij, kjer se najbolj očitno loči delo ljubiteljskega snemalca ali fotografa od tistega, ki se s tema področjema ukvarja profesionalno, oziroma mu fotografiranje ali snemanje predstavlja vsakdanji kruh.
Oglejmo si najprej delo ljubiteljskega snemalca ali fotografa. V večini primerov količina svetlobe, ki jo ima na voljo, zanj predstavlja omejitev. V slabih svetlobnih pogojih, kjer je svetlobe malo ali je omejena le na majhne izvore, pač ne more jasno izraziti tistega, kar želi. Ukvarja se predvsem z vprašanjem, ali se motiv vidi. Morebiti tisti natančnejši in zahtevnejši še s tem, koliko šuma ali zrna bo imela končna podoba zaradi premalo svetlobe. Če ima na voljo dodatni svetlobni vir, ga uporabi za to, da osvetli prizorišče ali čim bolj osvetli motiv. Pri tem se mu pogosto zgodi, da preveč osvetli motiv in s tem izbriše vtis globine, motiv pa naredi plehek in preprost. Mnogokrat je preveč svetlobe past, v katero se ujamejo ljubitelji. Še kako pomembno je zato tudi v fotografiji načelo: manj je več.
Profesionalni snemalec se po drugi strani zaveda, da je količina svetlobe izrazno sredstvo, zato razmišlja drugače. Predvsem ga zanima, kaj lahko stori v danih svetlobnih pogojih, kako lahko obstoječe svetlobne vire, pa čeprav je svetlobe malo, uporabi v svoj prid. Kako lahko s tem, kar ima na voljo, ustvari posebno izrazno vrednost? Kako lahko pričara dejansko vzdušje, kot ga je videl s svojimi očmi? Kako lahko to vzdušje zabeleži in ga prenese do gledalca ali opazovalca? S premišljeno postavitvijo svetlobnih virov ali izkoristkom naravne svetlobe bo ustvaril prepričljivo podobo tudi tam, kjer bo ljubiteljski snemalec ali fotograf le nemočno zmajeval z glavo. Zato si zapomnite osnovno vodilo: ne pustite se ukalupiti v ustaljene smernice razmišljanja, kot jih lahko najdemo v mnogih priročnikih.
Oglejmo si najprej delo ljubiteljskega snemalca ali fotografa. V večini primerov količina svetlobe, ki jo ima na voljo, zanj predstavlja omejitev. V slabih svetlobnih pogojih, kjer je svetlobe malo ali je omejena le na majhne izvore, pač ne more jasno izraziti tistega, kar želi. Ukvarja se predvsem z vprašanjem, ali se motiv vidi. Morebiti tisti natančnejši in zahtevnejši še s tem, koliko šuma ali zrna bo imela končna podoba zaradi premalo svetlobe. Če ima na voljo dodatni svetlobni vir, ga uporabi za to, da osvetli prizorišče ali čim bolj osvetli motiv. Pri tem se mu pogosto zgodi, da preveč osvetli motiv in s tem izbriše vtis globine, motiv pa naredi plehek in preprost. Mnogokrat je preveč svetlobe past, v katero se ujamejo ljubitelji. Še kako pomembno je zato tudi v fotografiji načelo: manj je več.
Profesionalni snemalec se po drugi strani zaveda, da je količina svetlobe izrazno sredstvo, zato razmišlja drugače. Predvsem ga zanima, kaj lahko stori v danih svetlobnih pogojih, kako lahko obstoječe svetlobne vire, pa čeprav je svetlobe malo, uporabi v svoj prid. Kako lahko s tem, kar ima na voljo, ustvari posebno izrazno vrednost? Kako lahko pričara dejansko vzdušje, kot ga je videl s svojimi očmi? Kako lahko to vzdušje zabeleži in ga prenese do gledalca ali opazovalca? S premišljeno postavitvijo svetlobnih virov ali izkoristkom naravne svetlobe bo ustvaril prepričljivo podobo tudi tam, kjer bo ljubiteljski snemalec ali fotograf le nemočno zmajeval z glavo. Zato si zapomnite osnovno vodilo: ne pustite se ukalupiti v ustaljene smernice razmišljanja, kot jih lahko najdemo v mnogih priročnikih.
ALI STE VEDELI?
Proizvalaci LCD in DLP projektorjev pogosto navajajo enoto za svetlost projektorja imenovano ANSI lumen. ANSI lumen je oznaka za svetlost, kot jo definira Nacionalni ameriški inštitut za standarde (American National Standards Institute). Izhaja iz standardiziranega postopka, kjer svetlost projektorja dobimo s povprečno meritvijo na različnih delih slike. Ker obstajajo še drugi postopki za določanje svetlosti projektorja in ker velja ta postopek za enega bolj zanesljivih, se je med proizvajalci prijelo označevanje v ANSI lumnih.
Kadar kupujete projektor je pomemben še drug podatek. To so t.i. PEAK lumni. Projektor namreč oddaja svetlobni tok različne intenzivnosti glede na to kolikšen del slike je osvetljen. PEAK lumne dobimo, kadar odčitamo svetlost zelo majhnega dela slike (po navadi 10%) pri čemer je preostali del slike povsem temen. Ta oznaka označuje največji svetlobni tok, ki ga projektor lahko oddaja. Nekateri projektorji lahko prizvedejo namreč tudi do šestkrat večji svetlobni tok v situacijah, kjer je potrebno osvetliti le majhno površino.
Vir. Wikipedija
Kadar kupujete projektor je pomemben še drug podatek. To so t.i. PEAK lumni. Projektor namreč oddaja svetlobni tok različne intenzivnosti glede na to kolikšen del slike je osvetljen. PEAK lumne dobimo, kadar odčitamo svetlost zelo majhnega dela slike (po navadi 10%) pri čemer je preostali del slike povsem temen. Ta oznaka označuje največji svetlobni tok, ki ga projektor lahko oddaja. Nekateri projektorji lahko prizvedejo namreč tudi do šestkrat večji svetlobni tok v situacijah, kjer je potrebno osvetliti le majhno površino.
Vir. Wikipedija
V VEDNOST
Izraz nevtralno v besedni zvezi svetlobno sito nevtralne gostote pomeni, da ne vpliva na barvo, da ne spreminja videza fotografije, gostota pa pomeni, da zmanjša z gostoto prepustnost za svetlobo. Svetlobna sita nevtralne gostote, vnaprej jih bomo imenovali kar svetlobna sita ND, namreč lahko prepustijo različne količine svetlobe. Tudi za njih uporabljamo standardizirane vrednosti, ki zmanjšujejo količino svetlobe v enakomernih korakih in tudi ta svetlobna sita označujemo po prepustnosti z oznakami 0.3, 0.6, 0.9 ... pri čemer vsaka takšna oznaka pomeni, da svetlobno sito prepolovi količino svetlobe oziroma intenzivnost svetlobnega toka zmanjša za eno stopnjo osvetlitve (zaslonskega števila).
POMNITE
Znanje, ste ga pridobili v tem poglavju, je tiste vrste, ki bo v mnogih situacijah odločalo o kakovosti vaše fotografije ali posnetka. Z njim se boste naučili predvsem to, da nič ni podano vnaprej in da vsaka situacija, pa naj bo še tako nemogoča z vidika klasične uporabe svetlobnih virov, ponuja tudi alternativno rešitev. Rešitev, ki bo lahko ustvarila nepozabno podobo. Z znanjem tega poglavja boste lahko začeli razmišljati drugače, vaša miselna pota bodo krenila po povsem novih tirnicah, mnogokrat boste lahko zapeljali tudi na stranpoti in ustvarili kolovoze, ki bodo nekoč morebiti postali nova avtocesta. Navsezadnje pa je poglavje ključno tudi zato, ker predstavlja uvod v najbolj prefinjene tehnike osvetljevanja: je temeljna podlaga za znanje o tem, kako ustvarjamo svetlobne lestvice, kako merimo svetlobo in kako transformiramo resnično podobo v tisto, ki jo opazovalec gleda na fotografiji ali na posnetku. Poglavje obravnava tudi pojme, kot so svetlobne cone (nikar se ne ustrašite, njihova uporaba je zares enostavna). Vse to pa so ključna znanja, ki vas bodo ločila od navdihnjenega ljubiteljskega snemalca in vam omogočila, da bodo vaše podobe prepričljive, izjemne in edinstvene.
NAPOTILA
Vzemimo za primer hipotetično situacijo v diskoteki, kjer so po navadi svetlobni viri relativno močni, toda prizorišča ne osvetljujejo enakomerno in ves čas. Snemalec ali fotograf začetnik bo takoj posegel po dodatni svetlobi svetilke na kameri ali po bliskavici na fotoaparatu, toda s tem bo nepovratno uničil vzdušje diskoteke. Premišljeni snemalec ali fotograf pa si bo najprej vzel čas, da se »vživi«. Ogledal si bo vrsto svetlobnih virov, predvsem pa bo pomislil, kaj lahko stori. Eno izmed prvih pravil je, da uporabimo toliko svetlobe, kot jo potrebujemo, da dosežemo želeni učinek. Z uporabo vse bolj občutljivejših svetlobnih tipal lahko prvič snemamo ali fotografiramo že ob svetlobi sveče. Ali ob naravni svetlobi. Ob mraku ali v temi. To misel lahko povzamemo v preprostem pravilu, ki pravi:
Manj je lahko tudi več.
Kar pomeni, da ne uporabljajmo svetlobe po nepotrebnem, samo zato, ker je na voljo. Raje temeljito razmislimo, kakšen tip osvetlitve želimo, in predvsem, kako bi tovrstni videz čim bolj enostavno dosegli. Najprej pomislite, kakšne vrste vzdušja lahko ustvarimo samo s spreminjanjem intenzivnosti svetlobnega vira! Na kaj vpliva njegova svetlost?
Manj je lahko tudi več.
Kar pomeni, da ne uporabljajmo svetlobe po nepotrebnem, samo zato, ker je na voljo. Raje temeljito razmislimo, kakšen tip osvetlitve želimo, in predvsem, kako bi tovrstni videz čim bolj enostavno dosegli. Najprej pomislite, kakšne vrste vzdušja lahko ustvarimo samo s spreminjanjem intenzivnosti svetlobnega vira! Na kaj vpliva njegova svetlost?