"V vsaki fotografiji sta vedno vsaj dva človeka: fotograf in opazovalec."
Ansel Adams, ameriški fotograf, (1902 – 1984)
Ansel Adams, ameriški fotograf, (1902 – 1984)
Kot smo že povedali so se morali fotografi prvih trideset ali štirideset let otepati težave kako skrajšati osvetlitveni čas. To je naposled rešil Janez Puhar in v približno istem času tudi Scott Archer. Ko so osvetlitveni časi postali krajši od časa v katerem je fotograf lahko odprl in nazaj zaprl pokrovček na objektivu pa se je seveda pokazala potreba po tem, da bi to delala mehanska naprava. Toda preden se lotimo tega dela zgodovine si najprej poglejmo, kako se je razvijala filmska emulzija glede občutljivosti in kaj občutljivost filmske emulzije sploh je.
Trenutek, ki traja celo večnost
Sprva se je osvetlitveni čas (to je čas v katerem je morala svetloba delovati na filmsko emulzijo) določal v dnevih, nato urah, nato desetinah minut in šele ponovna uporaba srebrovega klorida je skrajšala osvetlitveni čas na manj kot sekundo. Dokler je vsak fotograf uporabljal svoje kemikalije in svoj postopek, ni bilo nobene primerjave med posameznimi načini fotografiranja. Vsak fotograf je moral z metodo poskusov in napak določiti pravilno osvetlitev posamezne emulzije. Dodatno težavo je pri tem predstavljalo dejstvo, da tudi sama emulzija ni bila vsakokrat enako občutljiva, podnebne spremembe (vreme) so prav tako močno vplivale na osvetlitev. Zaradi tega je bila vsaka uspešna fotografija samo ena v vrsti mnogih neuspešnih. Predvsem pa velik dosežek. Dobre fotografije so bile redke in cenjene. Ko pa se uveljavi Archerjev postopek in nato njegove izpeljanke (suhi kolodij) se obenem standradizira tudi osvetlitveni čas. Nenadoma je postalo jasno, da katerakoli emulzija na svetu, narejena po enakem postopku, da enak osvetlitveni čas. To pomeni, da jo je lahko pripravil Janez iz Spodnjega Dupleka, Baron Vzvišeni v Angliji ali znameniti fotograf Edward Steichen. Vsakdo je pri enakih svetlobnih pogojih dobil enake rezultate.
Kako občutljivo je tipalo?
Oglejte si naslednji dve podobi in poskusite opisati razlike med njima!
SLIKA 1 : Vrednost ISO smo nastavili na 100. Fotografija na desni je povečava. Benjamin Merzelj, SMGŠ, 2011, Vir: Osebni arhiv
SLIKA 2 : Vrednost ISO smo nastavili na 6400. Fotografija na desni je povečava. Benjamin Merzelj, SMGŠ, 2011, Vir: Osebni arhiv
Poskusite zdaj opisati razlike med podobo na sliki 1 in tisto na sliki 2. Katere razlike opazite, kaj imajo skupnega vse štiri podobe. Pomnite, da smo pri vseh podobah uporabili enake nastavitvemin enake svetlobne pogoje!
Fotografi pa so kmalu ugotovili eno zelo pomembno pravilo. Namreč to, da se s povečanjem občutljivosti emulzije za dvakrat poveča svetlost podobe za prav toliko pri enakem osvetlitvenem času. Če je fotograf neko emulzijo osvetljeval eno uro je pri dveurnem osvetljevanu dobil še enkrat bolj svetle tone na sliki. Če so bila zrnca srebrovega klorida manjša (in jih je bilo torej več) je bila slika bolj ostra in manj zrnata, obenem pa je bila emulzija manj občutljiva na svetlobo. Po drugi strani, če so bila zrna večja, je bila emuzlija bolj občutljiva na svetlobo (potrebno jo je bilo osvetljevati manj časa), obenem pa je bila podoba manj ostra. V nekaterih primerih pa so se v sliki zrnca celo videla. Ko so raziskovali pojav so ugotovili, da ta razmerja niso naključna, temveč se gibljejo v skladu z določenimi fizikalnimi zakoni.
Uvod v ISO vrednost
- Velika zrna srebrove spojine potrebujejo krajši osvetlitveni čas.
- Velika zrna povzročajo zrnato sliko.
- Osvetlitveni čas je povezan s svetlostjo podobe. Daljši kot je, svetlješa bo podoba.
- Povezava med osvetlitvenim časom in svetlostjo podobe je sledeča: če podvojimo osvetlitveni čas, obenem tudi podvojimo svetlost podobe. Če povečamo osvetlitveni čas za štirikrat, povečamo svetlost končne podobe za štirikrat.
- Večja kot so zrna, večji bo tudi kontrast na podobi. Če so denimo fotografirali v megli in uporabili filmsko emulzijo z majhnimi zrnci je le ta poudarila sive tone. Če so uporabili filmsko emulzijo z veliki zrnci, so iz sicer povsem nekontrastne svetlobne situacije, ustvarili podobo z globokimi kontrasti.
Kako občutljivo je tipalo?
Zaradi prej povedanega so nastale različne filmske emulzije primerne za različne svetlobne pogoje. Občutljivost filmske emuzlije je bila torej sprva edini način s katerim so filmsko emuzlijo v cameri obscuri prilagajali svetlobnim pogojem. Vendar pa so potrebovali oznako s katero bi se lahko fotografi sporazumevali med seboj. Svet je bil tedaj še zelo velik in fotografija se ni razvijala globalno, temveč v vsaki državi posebej. Zato so bile tudi oznake različne.
Filmska emulzija in svetlobno tipalo sta – poenostavljeno rečeno – dve tehnologiji, ki sta občutljivi za svetlobo. Zatko filmska emulzija kot svetlobno tipalo izkoriščata lastnost svetlobe, da s seboj nosi energijo. To energijo pogosto zaznavamo kt toploto, nekatere snovi pa se zaradi nje tudi kemijsko spremenijo. Denimo naša koža, ki začne tvoriti posebno barvilo s katerim nas zaščiti pred soncem. Tudi svetlobno tipalo spreminja svetlobo, le da ne uporablja kemijskih zakonitosti, temveč fizikalne značilnosti. Svetlobo spreminja v elektriko. Zakonitosti o osvetlitvi pa veljajo v enaki meri za oba medija.
Tabela učinkov, ki jih ima ISO vrednost v sliki. Podane so prednastavljene ISO vrednosti. Vir: Lasten
V nadaljevanju smo povedali, da je bila osnovna težava pri razvoju filmskih emulzij ta, da so bili (1) osvetlitveni časi predolgi za fotografiranje drugih motivov kot je povsem negibna narava (najraje stavbe), da (2) na začetku ni bilo mogoče fotografij reproducirati, da so bili postopki (3) nastajanja fotografij izjemno dragi in zdravju škodljivi … ko vse skupaj seštejemo je pravzaprav toliko bolj nenavadno, da smo sploh prišli do točke, na kateri smo danes. Ko je fotografiranje dostopno praktično vsakomur in po skorajda simbolični ceni, brez ogrožanja zdravja, hitro in enostavno.
V nadaljevanju smo se osredotočili na značilnosti filmske emulzije, ki veljajo tudi za svetlobno tipalo in jih moramo zaradi tega upoštevati tudi danes. Izpostavili smo štiri lastnosti: (1) najprej to, da je filmska emulzija občutljiva na svetlobo premosorazmerno s količino svetlobe. Če povečamo količino svetlobe za dvakrat bo tudi podoba dvakrat svetlejša. Nato smo povedali, da so različno pripravljene filmske emulzije različno občutljive na svetlobo. Ene potrebujejo manj svetlobe, da ustvarijo sliko, druge potrebujejo več. Ob tem smo povedali, da so šele relativno pozno (konec devetnajstega stoletja) uspeli filmsko emulzijo standardizirati. To pomeni, da je enako občutljivo filmsko emulzijo lahko uporabljal korkoli, ne glede na to, kje jo je pripravil ali kupil. S tem pa se je pojavila potreba po tem, da se različno občutljivim filmskim emulzijam dodeli tudi oznake. Povedali smo, da najnižja številka (denimo 50, 64, 80) pomeni, da je emulzija relativno neobčutljiva za svetlobo, Da torej pri enakih nastavitvah fotoaprata potrebuje več svetlobe kot denimo filmska emulzija ali svetlobno tipalo, kjer nastavimo občutljivost na ISO 3200. Obenem smo poudarili, da vrednosti niso določene kar tako, tevmeč da so aritmetično povezane med seboj. Kar pomeni, da bo filmska emulzija z občutljivostjo 800 dvakrat bolj občutljiva za svetlobo kot tista, ki ima oznako 400.
Če povzamemo: ne glede na to ali delamo s filmsko emulzijo ali s svetlobnim tipalom moramo poznati medij na katerega beležimo podobo. Moramo poznati njegovo občutljvost, predvsem pa moramo poznati “stranske učinke”, ki jih ima v podobi.
Prvo (1) kar morate vedeti o ISO vrednosti je, da so razmerja med oznakami enaka pri vseh filmskih emuzlijah. Še več enaka so tudi pri vseh svetlobnih tipalih. Kar pomeni, da bo določena vrednost ISO v enakih svetlobnih pogojih dala enako osvetlitev ne glede na to ali uporabljamo digitalni fotoaparat ali filmsko emulzijo. Poglejmo si zdaj najprej katere so te vrednosti ISO in kaj pomenijo!
V nadaljevanju smo se osredotočili na značilnosti filmske emulzije, ki veljajo tudi za svetlobno tipalo in jih moramo zaradi tega upoštevati tudi danes. Izpostavili smo štiri lastnosti: (1) najprej to, da je filmska emulzija občutljiva na svetlobo premosorazmerno s količino svetlobe. Če povečamo količino svetlobe za dvakrat bo tudi podoba dvakrat svetlejša. Nato smo povedali, da so različno pripravljene filmske emulzije različno občutljive na svetlobo. Ene potrebujejo manj svetlobe, da ustvarijo sliko, druge potrebujejo več. Ob tem smo povedali, da so šele relativno pozno (konec devetnajstega stoletja) uspeli filmsko emulzijo standardizirati. To pomeni, da je enako občutljivo filmsko emulzijo lahko uporabljal korkoli, ne glede na to, kje jo je pripravil ali kupil. S tem pa se je pojavila potreba po tem, da se različno občutljivim filmskim emulzijam dodeli tudi oznake. Povedali smo, da najnižja številka (denimo 50, 64, 80) pomeni, da je emulzija relativno neobčutljiva za svetlobo, Da torej pri enakih nastavitvah fotoaprata potrebuje več svetlobe kot denimo filmska emulzija ali svetlobno tipalo, kjer nastavimo občutljivost na ISO 3200. Obenem smo poudarili, da vrednosti niso določene kar tako, tevmeč da so aritmetično povezane med seboj. Kar pomeni, da bo filmska emulzija z občutljivostjo 800 dvakrat bolj občutljiva za svetlobo kot tista, ki ima oznako 400.
Če povzamemo: ne glede na to ali delamo s filmsko emulzijo ali s svetlobnim tipalom moramo poznati medij na katerega beležimo podobo. Moramo poznati njegovo občutljvost, predvsem pa moramo poznati “stranske učinke”, ki jih ima v podobi.
Prvo (1) kar morate vedeti o ISO vrednosti je, da so razmerja med oznakami enaka pri vseh filmskih emuzlijah. Še več enaka so tudi pri vseh svetlobnih tipalih. Kar pomeni, da bo določena vrednost ISO v enakih svetlobnih pogojih dala enako osvetlitev ne glede na to ali uporabljamo digitalni fotoaparat ali filmsko emulzijo. Poglejmo si zdaj najprej katere so te vrednosti ISO in kaj pomenijo!
Višja kot je ISO vrednost, svetlejša bo podoba. Vir: http://iml.jou.ufl.edu/projects/Fall08/Wang/history.html, dostop: 25.07.2014
Druga (2) zelo pomembna zakonitost filmske emulzije in svetlobnih tipal je, da večja kot je ISO vrednost, večje bo zrno (filmska emulzija) in več bo šuma v sliki (svetlobno tipalo). Kar pomeni, da v slabih svetlobnih pogojih sicer lahko uporabimo večjo ISO vrednost, vendar bomo s tem ustvarili tudi veš šuma v sliki. Načeloma torej stremimo k temu, da pri fotografiranju uporabljamo najnižjo ISO vrednost kot nam jo dopuščajo svetlobni pogoji in nastavitve osvetlitve.
Tretja (3) prav tako pomembna zakonitost (predvsem pri filmski emulziji) je povezanost kontrasta in ISO vrednosti. V splošnem velja načelo: večja kot je ISO vrednost, bolj kontrastna bo podoba. Če bomo torej fotografirali v sivem, meglenem jutru in bomo želeli povečati kontrast bomo to storili tako, da bomo uporabili filmsko emuzlijo z višjo ISO vrednostjo. Denimo vsaj ISO 800. In obratno. Če bomo fotografirali v visoko kontrastnih svetlobnih pogojih (denimo v poznopopoldanski svetlobi ali ponoči z dodatno osvetlitvijo) in bomo želeli ta kontrast oslabiti, bomo uporabili filmsko emulzijo z vrednostjo ISO 50 ali 100.
Za konec poglavja o filmski emuzliji in njeni občutljivosti pa vas vabimo še, da obiščete naslednje spletne strani in se podrobneje seznanite z nekaterimi zakonitostmi, ki jih zaradi omejenega obsega na tem mestu nismo izpostavili. To so denimo kontrastni razpon krivulje, senziometrična krivulja in druge posebnosti ... Strani so v angleškem jeziku in se bodo odprle v novem oknu ali zavihku.