NASTAVITVE ZVOKA
Preden se zagnano lotimo snemanja je potrebno na kameri nastaviti sliko na želeno svetlost. Ne smemo pa pozabiti tudi na zvok. Čeprav se vse sliši ne blazno pomembno, to loči kvalitetne snemalce od amaterjev.
Ko nastavljamo zvok na kameri moramo izbrati vhodni signal, nastaviti ustrezno impendanco (občutljivost), nastaviti stopnjo volumna zvoka ter med snemanjem spremljati ter če je potrebno popravljati jakost zvoka
Stikala za izbiro zvočnega kanala (levo spodaj) in vhodi za zvok XLR (desno spodaj), Benjamin Merzelj in Tjaša Peternelj, SMGŠ Ljubljana, 2011
|
Po navadi imajo običajne kamere dva kanala za zvok. To sta vhoda za mikrofon. Lahko uporabimo samo enega, lahko priključimo na kamero dva mikrofona in snemamo stereo.
Zelo pomembna je nastavitev jakosti zvoka. Običajno naj bi bil zvok v povprečju nastavljen na -12 dB, paziti pa moramo, da nikoli ne presega 0 dB. To nastavimo z vrtljivim koleščkom, ki ima napisane številke od 1 do 9. Opazujemo stolpec. Nikoli ne sme priti v rdeče polje. Gibati se mora na zelenem območju, včasih lahko zaide rahlo do oranžnega. Za digitalni signal velja splošno načelo, da mora biti posnet na stopnji – 12 dB (decibelov). V negativnih enotah (z negativnim predznakom) označujemo lestvico zato, ker je 0 dB najvišja stopnja, ki jo smemo doseči z volumnom, preden se zvok popači. |
Decibel (dB) je enota, s katero merimo volumen zvoka. Tako kakor merimo težo v kilogramih in razdaljo v metrih. Pri tem velja podobno načelo kakor za spreminjanje svetlobe, da tudi moč zvoka narašča ali se zmanjšuje s kvadratom razdalje. Zato uporabljamo pri označevanju moči zvoka enaka načela kakor pri oznakah za svetlost slike, in podobno kakor pri sliki (denimo pri propustnosti svetlobnih sit ND) se tudi pri zvoku uporablja logaritemska lestvica. Vsaka naslednja stopnja podvoji moč. Če ima videoprojektor “glasnost” delovanja 28 dB to pomeni, da bo videoprojektor, ki ima “glasnost” delovanja 31 dB, še enkrat večji volumen. Osnovna stopnja znaša torej 3 dB.
|
|
Povedano drugače: zvok dojamemo kot še enkrat glasnejši, kadar se njegova stopnja poveča za 3 dB. Vedite, da to velja tudi za sliko. Če povečamo GAIN za 3 dB bo slika za eno stopnjo zaslonke svetlejša.
Spremljanje volumna zvoka med snemanjem
Volumen zvoka lahko spremljate tudi med snemanjem, ko je kamera pripravljena na snemanje, in med (za)ustavljenim snemanjem. Če imate vklopljene slušalke, je zvočnik za spremljanje volumna izklopljen. S preklopom stikala za izbiro kanala za poslušanje lahko izberete, kateri zvočni kanal boste spremljali:
CH-1: slišite samo prvi kanal (CH-1)
MIX: slišite prvi in drugi kanal (CH-1 in CH-2)
CH-2: slišite samo drugi kanal (CH-2)
Stopnjo volumna zvoka naravnate z gumbom za nastavitev volumna zvočnika. Zvočnik ali izhod na slušalkah oddaja tudi opozorilne zvoke (na primer, ko je baterija skoraj izpraznjena, ko se kaseta bliža koncu…). Moči zvočnika na kameri ne nastavite na največjo vrednost, saj lahko nastane »mikrofonija«. (SLIKA LEVO)
CH-1: slišite samo prvi kanal (CH-1)
MIX: slišite prvi in drugi kanal (CH-1 in CH-2)
CH-2: slišite samo drugi kanal (CH-2)
Stopnjo volumna zvoka naravnate z gumbom za nastavitev volumna zvočnika. Zvočnik ali izhod na slušalkah oddaja tudi opozorilne zvoke (na primer, ko je baterija skoraj izpraznjena, ko se kaseta bliža koncu…). Moči zvočnika na kameri ne nastavite na največjo vrednost, saj lahko nastane »mikrofonija«. (SLIKA LEVO)
Napotila |
Viri in gradivo |
Kadar priklapljate dinamičen mikrofon, ki ne potrebuje napajanja iz kamere, preverite, da stikalo NI postavljeno v položaj +48V. Če boste povezali mikrofon, ki ne potrebuje fantomskega napajanja, s stikalom v položaju 48V, lahko mikrofon poškodujete! Dandanes kamera in mikrofon sicer že imata varovalna vezja, vendar je bolje biti previden kot obžalovati.
Ko nastavljate stopnjo volumna zvoka pri novinarskem delu ali ko snemate govor, prosite nastopajočega, naj šteje: 6, 66, 666, 6666, 66 666… in tako naprej, dokler ne nastavite ustrezne stopnje. Število »šest« in njegove izpeljanke (npr. šesttisočšeststo šestinšestdeset) vsebujejo veliko sičnikov in šumnikov, ki so za volumen zvoka najobčutljivejši. Tako tudi preusmerite pozornost intervjuvanca s treme na neko opravilo s katerim se zamoti, obenem pa ga prosite, naj govori “normalno” glasno. |
Obiščite spodaj predlagane spletne strani in se podrobneje seznanite z obravnavano učno snovjo. Strani so v slovenskem in angleškem jeziku in se bodo odprle v novem oknu ali zavihku.
|
Če je le mogoče, uporabljajte pri snemanju dodatne mikrofone. Mikrofon, s katerim je opremljena kamera, je po navadi slabše kakovosti, poleg tega pa zaradi svojih značilnosti (zvok snema predvsem s sprednje strani, torej iz smeri, v katero je obrnjena kamera) ni primeren za kakovostno snemanje posebnih zvokov (denimo pogovora med sogovornikoma). Zaradi svojega pložaja je tudi občutljivejši za zvoke iz kamere. Mikrofon, pripet na kamero, pogosto lahko uporabimo za snemanje t. i. tona IT (šum ozadja), zato je treba – kadar želimo bolj kakovostne posnetke – uporabiti dodatne mikrofone. Vedeti pa morate, da je na izbiro veliko dodatnih mikrofonov – za različne namene. O tem obširneje spregovorimo v učni enoti posečeni samo zvoku. Najdete jo med FILMSKIMI IZRAZILI.
Kadar snemate in uporabljate dodatne mikrofone, je priporočljivo, da pri nadziranju kakovosti tona uporabljate dodatne slušalke. To je še posebno pomembno, ko uporabljate mikrofon, ki ima dodatno napajanje (z baterijo ali fantomsko +48V). Če baterija odpove, lahko to slišite v slušalki in snemanje ustavite.
Kadar snemate in uporabljate dodatne mikrofone, je priporočljivo, da pri nadziranju kakovosti tona uporabljate dodatne slušalke. To je še posebno pomembno, ko uporabljate mikrofon, ki ima dodatno napajanje (z baterijo ali fantomsko +48V). Če baterija odpove, lahko to slišite v slušalki in snemanje ustavite.
ČASOVNA KODA
Ali ste vedeli?
Časovno kodo so pričeli uporabljati v poznih šestdesetih letih da bi lahko računalniški sistemi za urejanje posnetkov avtomatsko našli točno določeno slikico v zaporedju. S tem so lahko tudi zapisovali kje se bo pričel in končal določen posnetek. SMPTE (The Society of Motion Picture and Television Engineers) pa je organizacija, ki je leta 1967 stadnardizirala različne formate zapisa časovne kode. Glavna (prevladujoča) formata zapisa časovne kode sta bila LTC (longitudinalni zapis) in VITC (časovna koda je bila zapisana v vsako slikico posebej). |
|
Časovna koda je popreprosteno povedano sistem, ki številči slikice in sinhronizira različne videonaprave med seboj, da delujejo z istim tempom. Časovna koda sinhronizira sliko in zvok, da se zapisujeta in predvajata sočasno.
Pričujoči tekst povzemamo po učbeniku Dr. Bogdana Dugonika AV tehnologije. Celotno učno gradivo dobite na tej spletni povezavi.Gradivo je v slovenskem jeziku. Časovna koda na kameri omogoča sinhronizacijo slike in zvoka. profesionalni kamkorderji omogočajo snemanje standardizirane (profesionalne oblike) časovne kode po EBU standardu. Med predvajanjem in snemanjem se uporabnikovi podatki (UB – User Bit) ali posneta časovna koda (TC – Time Code) prikazujejo na monitorju v iskalu in na zaslonu LCD
Zapis časovne kode: UU:MM:SS:FF
U - ure
M - minute
S - sekunde
F - sličice (frame-i)
01:17:23:02 torej pomeni, da se slikica nahaja na eni uri, sedemnajsti minuti, triindvajseti sekundi in da je druga po vrsti.
Nastavitev iskala in zunanjega monitorja
Testni videosignal (SMPTE)
Oglejte si podobo na sliki spodaj. Opišite, katere značilnosti lahko opazite v testnem signalu. Pri tem vam lahko pomaga svetlomer – skušajte zmeriti odbojnost posameznih barv. Prvo, kar lahko vidimo je, da si barve sledijo od najsvetlejše (levo) do najtemnejše (desno). Opazimo tudi, da testni signal sestavljajo barve CMYK in RGB, v spodnji tretjini slike pa, da se v določenem zaporedju pokažejo tudi nekatere komplementarne barve (magenta pod cyan in nasprotno).
Postopek nastavitve zunanjega monitorjaPostopek za nastavitev zunanjega monitorja je nadvse preprost, treba pa ga je narediti vsakič, ko delate z neznanim monitorjem. Torej z monitorjem, ki ga je pred vami uporabljal kdo drug in za katerega nimate podatka, ali je bil umerjen (nastavljen) ali ne. Ker se s teorijo o nastavitvah monitorja tokrat ne bomo ukvarjali, vam v nadaljnje branje priporočamo knjigo Barvni popravki za digitalni video (Hullfish in Fowler, 2003).
Vendar pa moramo kljub temu razložiti vsaj nekaj osnov o zgradbi testnega videosignala. Barve na njem namreč niso razvrščene naključno in poznavanje te razvrstitve vam lahko pomaga, da ustvarite bolj kakovostno podobo, ustrezneje nastavite belino in svetlost slike in še veliko drugih uporabnih stvari. Samo z nastavitvijo monitorja boste lahko dosegli, da bo slika podobna na vseh posnetkih. To je še posebno pomembno, če nimate elektronskih naprav za a
Nastavitev svetlosti slike in kontrastaTi dve sestavini moramo vedno nastaviti najprej. Na monitorju vklopite funkcijo »blue only«. Kadar nastavljate svetlost opazujte tri proge, ki so pod rdečo barvo. Imenujemo jih “pluge” (izg. pladž) in so kratica za Picture Line-Up Generation Equipment, to pomeni oprema za poravnavanje slike. S tem delom signala nastavimo kontrast in stopnjo svetlosti slike. Naš cilj je, da se srednja črta komajda razlikuje od črte na desni, trenutek zatem pa gumb še samo toliko obrnemo, da se prva in druga črta z leve zlijeta v eno, tretja (skrajno desna) pa je komajda opazno svetlejša.
Ko nastavljamo kontrast, opazujemo najsvetlejši del signala (drugi pravokotnik z leve spodaj) in zasukamo gumb za nastavitev kontrasta tako, da bo ta pravokotnik zelo, vendar ne moteče svetel. Prav tako moratmo biti pozorni, da ohranimo razliko med tem pravokotnikom in drugimi belimi programi, ki so v resnici samo 75-odstotno bele.
Nastavitev nasičenosti barv (saturacija)
Medtem ko spreminjate gumb za nastavitev nasičenosti(saturation), na monitorju opazujte tanjše proge, ki so pod glavnimi. Videli boste, da se njihova svetlost spreminja. Skušajte nastaviti gumb tako, da se bo svetlost izenačila z daljšimi programi. |
Postopek nastavitve iskalaIskalo na kamkorderju je treba umeriti, saj le tako lahko vidite sliko takšno, kot jo »vidi« kamera. Kamkorder namreč »gleda« drugače kakor vaše oko. Če sami vidite objekt v temnem prostoru, to še ne pomeni, da ga bo zagledala tudi kamera. Ravnajte takole:
S tem ste optimalno nastavili zaslon v iskalu. Zdaj vas ne sme več skrbeti, da bi posneli neuporaben posnetek zato, ker ste se zanesli na napačno nastavljeni zaslon. Še vedno pa vse takšne težave odpravi dober prenosni monitor, na katerem lahko vidite sliko skoraj natančno takšno, kakor jo bo posnela kamera.
Ali ste vedeli?
SMPTE je kratica za Society of Motion Picture and Television Engineers; to v prevodu pomeni Društvo filmskih in televizijskih inženirjev, mednardono organizacijo s sedežem v Združenih državah Amerike. Poglavitna naloga društva je postavljanje standardov za sliko in zvok. Društvo je predlagalo standarde, ki jih morajo izpolnjevati oddaje in tehnologija, za javno predvajanje. Ker so standardi postavljeni zelo visoko, so pogosto spremembe tudi takšne, da jih s prostim očesom ne moremo opaziti. Da bi torej lahko preverjali kakovost zapisanega signala in povezavo med več napravami ter nazadnje izenačili sliko, potrebujemo določeno mersko napravo za umeritev sistema, na podlagi tega pa delamo barvne popravke. Ta merska naprava se imenuje testni signal SMPTE. V vednost Zunanji monitor lahko s pomočjo videosignala SMPTE nastavite samo, če ima monitor funkcijo “blue check”. Če je nima, vam lahko pomaga kos modrega (“full”) svetlobnega sita z njim prekrijete monitor. Tako boste videli večinoma modri del videosignala in boste še vedno dokaj ustrezno nastavili monitor. Z videosignalom SMPTE lahko nastavimo štiri (NTSC) ali tri parametre slike (PAL):
Ker lahko odtenek nastavljamo samo pri videosignalu NTSC (sistem, ki ga primarno uporabljajo v ZDA), ne pa tudi pri signalu PAL, ki se uporablja pri nas, se z nastavitvijo odtenka slike ne bomo ukvarjali. Opozorilo! Tako lahko sami na terenu, v studiu ali kjer koli umerite monitor ali katero koli drugo napravo, ki jo boste uporabljali. Nastavite lahko svetlost slike (čeprav v te namene bolj priporočamo uporabo osciloskopa. Zavedati se morate, da metoda sicer ni popolnoma zanesljiva ali primerljiva s kalibracijo z napravami, vendar pa zadošča za splošne barvne popravke v sliki. Edina zanesljiva metoda je nastavljanje v elektronskem laboratoriju. Niti dva človeka se ne moreta strinjati, kdaj sta dve progi na testnem videosignalu SMPTE enako svetli. Zato je ta metoda dobra samo tokrat, da dobimo stanovitno (enako, podobno) sliko na vseh stopnjah snemanja. Seveda ob domnevi, da so ogledne možnosti venomer enake (da monitor opazujemo ločeno od vplivov okolja – denimo pod temnim pokrivalom). Namig! Monitor mora biti “ogret”, to pomeni, da ga nastavite šele po tem, ko je prižgan vsaj pol ure. Raziskujte!
Vabimo vas, da obiščete naslednje spletne strani in nadalje raziščete nastavitve. Strani se bodo odprle v novem oknu ali zavihku in so v angleškem jeziku. |
Povzetek
V tem učnem sklopu smo navedli postopke pravilnega uravnavanja nastavitev. Pri tem smo se osredotočili na nastavitve zvoka (zanj smo že v prvem vsebinskem sklopu zapisali, da je pri snemanju najpomembnejši), omenili časovno kodo, za katero smo povedali, da danes ni več tako pomembna kakor med snemanjem na magnetni trak, obenem pa opozorili tudi na nekatere nastavitve, potrebne za kakovostno spremljanje slike. To je lahko nastavitev iskala ali pa zunanjega monitorja.
Vaje ob zaključku učnega sklopa
Na terenu posnemite pet posnetkov:
Znova se odpravite na teren. Tokrat naj bodo vaši posnetki vsebinsko takšni, da bodo vsebovali:
Vsakega od teh posnetkov naredite petkrat, tako kot pri prejšnji vaji:
Znova primerjajte posnetke med seboj in jih razčlenite.
V tem učnem sklopu smo navedli postopke pravilnega uravnavanja nastavitev. Pri tem smo se osredotočili na nastavitve zvoka (zanj smo že v prvem vsebinskem sklopu zapisali, da je pri snemanju najpomembnejši), omenili časovno kodo, za katero smo povedali, da danes ni več tako pomembna kakor med snemanjem na magnetni trak, obenem pa opozorili tudi na nekatere nastavitve, potrebne za kakovostno spremljanje slike. To je lahko nastavitev iskala ali pa zunanjega monitorja.
Vaje ob zaključku učnega sklopa
- Navedite v pravilnem zaporedju nastavitve kamkorderja, ki jih je treba opraviti pred vsakim snemanjem.
- Katere nastavitve kamkorderja vplivajo na tehnično brezhibnost posnetka?
- S katerimi nastavitvami kamkorderja poskrbimo, da v različnih razmerah spremljamo enako sliko?
- Zakaj menite, da moramo nastavitve kamkorderja uravnati pred vsakim snemanjem?
- Zakaj je pomemben pravilen vrstni red nastavitev kamkorderja?
- Kaj bi se zgodilo, če bi zamenjali vrstni red uravnavanja nastavitev kamkorderja?
Na terenu posnemite pet posnetkov:
- Prvega prepustite samodejnemu delovanju.
- Pri drugem posnetku prepustite ostrenje samodejnemu delovanju.
- Pri tretjem posnetku naj samodejno delovanje poskrbi samo za uravnavanje beline.
- Pri četrtem posnetku naj samodejno delovanje uravnava samo volumen zvoka.
- Pri petem posnetku naj bodo vse nastavitve prepuščene vaši odločitvi.
- Razčlenite posnetke, ki ste jih naredili! V čem se razlikujejo? Zapišite svoje ugotovitve!
- Kateri postopki so povzročili razliko med posnetki?
- Ponovite snemanje in skušajte odpraviti napake v posnetkih.
Znova se odpravite na teren. Tokrat naj bodo vaši posnetki vsebinsko takšni, da bodo vsebovali:
- zasuk s stavbe na ravnino,
- spust z neba na ravnino,
- zasuk od ene osebe na drugo,
- približevanje s splošnega posnetka na obraz osebe.
Vsakega od teh posnetkov naredite petkrat, tako kot pri prejšnji vaji:
- s samodejnim delovanjem,
- s samodejnim uravnavanjem osvetlitve,
- s samodejnim uravnavanjem beline,
- s samodejnim uravnavanjem zvoka,
- brez samodejnega delovanja.
Znova primerjajte posnetke med seboj in jih razčlenite.
- Skušajte ugotoviti, v katerih primerih je samodejno delovanje opravilo nalogo bolje od vas.
- Zakaj menite, da je tako?
- Posnemite kratko zgodbo – dogodek – s tremi posnetki. Pri tem uporabite znanje, podano v tem poglavju. Kamkorder nastavite ročno!