Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit.
Donec ornare, risus id rutrum dictum, at eleifend ipsum orci sit lectus.
Ime Priimek, (leto-leto), pomen za poglavje
Donec ornare, risus id rutrum dictum, at eleifend ipsum orci sit lectus.
Ime Priimek, (leto-leto), pomen za poglavje
Pomen zvoka v filmu
Kot smo videli pri poglavju o zgodovini in razvoju zvoka so bili filmi sprva nemi. Vendar pa ta izraz ni najbolj ustrezen. Je relativno neposrečen prevod angleškega izraza “silent”, kar dobesedno pomeni tihi. Iraz se je verjetno udomačil predvsem zaradi prvotnega angleškega izraza za filme opremelje z dialogom – “talkies” tj. govorečkoti.
Filmi se namreč že od prve predstave naprej niso izvajali v tišini. Opremljeni so bili z vsaj tremi kategorijami zvoka: glasbeno spremljavo v živo, zvočno opremo v smislu zvočnih učinkov, praviloma pa so jih tudi interpretirali. To pomeni, da jih je spremljala pripoved, ki jo je bral ali razlagal igralec oz. avtr filma.
Poleg tega smo tudi že povedali, da so bila prizadevanja po združitvi slike in zvoka prisotna od samega začetka. Že v času prve projekcije je Edison želel povezati zvok in sliko. Toda zaradi ekonomskih interesov je gradil predvsem na individualni projekciji, ki je obenem omogočala sočasno gledanje slike in poslušanje zvoka. Na srečo se tovrstni pristop ni uveljavil, film pa je namesto besed razvil izredno močno nebesedno govorico, ki jo zagotovo lahko uvrščamo tudi v obliko govora.
Tretja pomembna stvar, ki jo moramo poudariti takoj na začetku je ta, da kljub splošnemu prepričanju zvok ni enkrat oz. revolucionarni pojav. Čeprav večina starejše literature navaja kot mejnik leto 1927 in film produkcijske hiše Warner brothers Pevec Jazza (PODATKI) so zvočno opremljeni filmi obstajali že pred tem. Če ne drugega je Foxov sistem Movieton poskrbel, da so obiskovalci lahko spremljali Foxove novice opremljene z zvokom (naracijo). Poleg tega je prav tako težko postaviti ločnico kaj zares predstavlja zvokovno opremljen film. Že Foxov film Zora: pesem o dveh človeških bitjih (Sunrise, G.W. Murnau, 1927) je bil denimo opremljen z zvočno spremljavo (glasbo in učinki), Warner Bross je pred tem prikazoval film, ki je imel prav tako zvokovno sled sinhronizirano s sliko.
Kar je torej edinole jasno je to, da je bila odsotnost zvoka, predvsem dialoga razumljena kot pomankljivost, ki jo bo potrebno sčasoma odpraviti. In kot drugo, da je počasnost pri uvajanju zvoka narekovala predvsem ekonomska kategorija – studiji niso želeli na novo opremiti svojih studijev za zvočno snemanje, dvoran z ustrezno akustično opremo itd. Vendar pa tržno usmerjen sistem deluje na načelu tega, da gledalci oz. plačnik določa razvoj. In ko so gledalci videli, da je zvok na filmu ne samo mogoč temveč povsem uresničljiv se je tržišče na to zahtevo izredno hitro odzvalo.
Tako hitro pravzaprav, da večina režiserjev in igralcev na to sploh ni bila pripravljena. Holivud v tem času doživi zato masovno čistko. Igralci, ki so bili morebiti odlični igralci za nebesedno komunikacijo nenadoma niso bili več niti primerni, niti se niso znašli. Režiserji, ki so se znali vešče izražati v tihem filmu nenadoma niso bili dorasli uporabi zvoka.
Oglejte si odličen film francoskega režiserja XX Umetnik (Artist), ki je leta 2013 dobil celo prestižno nagrado ameriške filmske akademije Oskar in pripoveduje prav o nesmožnosti prilagoditve filmske industrije novi resninčosti.
Pojav zvoka po drugi strani pomeni tudi izredno upočasnitev razvoja vizualnega jezika. Zelo verjetno je, da bi bili filmi danes povsem drugačni, če ne bi prišlo do možnosti snemanja in reprodukcija zvoka. Leta 1927 je bil namreč tihi film na svojem vrhuncu. Zgodbe, kot jih pripovedujejo filmi kot so Metropolis (Fritz Lang, 1925) ali Pandorina skrinjica (G.W. Pabst, 1926) so tako zapletene in po svoji strukturi na drugem koncu galaksije v primerjavi s preprostimi burleskami Buster Keatona ali Charlie Chaplina. Rojstvo naroda (Brith of The Nation, D.W. Grifith, 1915) ali leto mlajši film Nestrpnost (Intolerance, D.W. griffith) so filmi, ki v tolikšni meri uporabljajo povsem vizualna sredstva, da je danes težko verjeti, da so bili sposobni podajati takšna sporočila povsem brez izgovorjenih besed (pa čeprav ob uporabi t.i. mednapisov).
Pomemben zadržek pri razvoju zvoka je bil v tem, da so bili tihi film povsem mednarodni. Niso jih motile jezikovne ovire, niso bili ezani na specifični kraj in prostor. Ne samo z finančnega vidika; njihova govorica je bila razumljiva vsem. Vse to se spremeni s pojavom zvoka.
Vidimo torej, da je imel zvok v filmu silovit pomen, še preden se je sploh pojavil in da njegov pojav predstavlja dramatičen vpliv ne samo na film, temveč na celotno družbo. Zato se zdaj najprej ustavimo ob tem kaj pravzaprav danes poeni zvok v filmu. Vprašajmo se katere so njegove ključne naloge.
Hitro lahko razberemo, da poleg tega, da ponuja “verodostojno” informacijo o dogajanju in nam razkriva to dogajanje zvok predvsem uporabljamo, da z njim sporočamo. Del zgodbenosti se iz vizualnega sporočanja prenese na zvokovno sporočanje. Kot smo ga navajeni iz vsakdanjega življenja. V tem smislu torej zvok zagotovo pomeni zaviralo razvoja vizualnega jezika, toda po drugi strani o filmu že dolgo časa več ne moremo govoriti kot o vizualnem mediju(kot je na primer fotografija ali slikarska/grafična stvaritev).
Vendar pa se bomo na tem mestu osredotočili predvsem na tisti pomen zvoka, ki deluje na gledalca in doprinese dodatne informacije namenjene predvsem gledalcu in ne toliko likom v filmu. Kot bomo pokazali za razliko od podobe zvok enostavneje in bol pregledno delimo v dve kategoriji. Na diegetičen in nediegetične (včasih tudi izvendiegetičen) zvok. Več o tem bomo povedali v nadaljevanju. Na tem mestu izpostavimo da zgodbeni zvok (diegetičen) pomeni vse vrste zvokov, ki so del zgodbe. Najpreprosteje in poenostavljeno lahko rečemo, da gre za tisti zvok, ki se ga zavedajo (ali bi se ga zavedali) lahko tudi liki v filmu. Ne igralci. Liki. O je zvok, ki je del pripovedi. Zato mu tudi rečemo diegetični (diegesis= pripoved). Po drugi strani imamo izvenpripovedni zvok (nediegetični, ekstradiegetični). Gre za zvok, ki je namenjen predvsem gledalcu in mu pomaga inerpretirati določeno dogajanje. Pomislite na vse tiste dramatične prizore, tik pred usodno ofločitvijo lika v filmu. Pomislite na vse grozljivke in spremljajoče tihe violine, pomislite na vse romantične komedije in nežno sladkobno sentimentalno glasbo.
Vdimo, da nam zvok v tem primeru pomaga pri interpretaciji prizora oz. dogajanja. Pomaga nam ustvarjati razpoloženje, pripoveduje nam kako naj čutimo in kaj naj doživljamo. Za razliko od filmskega pogleda ima zvok precej bolj očitno nediegetično vlogo. Veliko več je nediegetičnga zvoka (vsaj v tradicionalnem ali klasičnem) pripovednem filmu.
Zvok ustvarja občutek ritma. Pomislite na vse tiste prizore zasledovanja. Naetih akcijskih sekvenc. S pomočjo zvoka se orientiramo, s pomočjo zvoka bolj poglobljeno doživljamo napete trenutke. V obeh primerih seveda govorimo predvsem o glasbi. Toda tudi zvočni učinki imajo svoje mesto. Z njimi usmerjamo doajanje predvsem pa pozornost gledalcev na določeno dogajanje (tudi izven izreza). Z zvokom lahko poudarjamo določeno dogajanje. Spomnite se tistih velikih težkih ali amsivnh objektov, ki švignejo tik mimo nas in tisti vuššššš, ki ga slišimo ob tem. Spomnite se na drhtenje tal v Jurskem parku (Jurrasic Park, Steven Spieberg, 1993) ali tisto žvižganje krogel v Reševanj vojaka Ryana (Saving Private Ryan, Steven Spielberg, 1997). Kje bi bila dramatičnost dogajanja v Gravitaciji (Gravity, REŽISER, LETO), brez smrtne tišine v vesolju ali grozljivost pošasti iz filma Osmi potnik (Alien, Ridley Scott, 1978) brez slinjenja in kapljanja, sikanja ob tem, ko se klslina prebija iz palube v palubo? Kjer bi bila grozljiva razsežnost Titanicove katastrofe brez smrtonosnega lomljenja pločevine ali tistega znamentega udarca nesrečnika ob ladijski vijak[1]?
Zvok pa seveda lahko uporabimo tudi v produkcijskem oz. izraznem smislu. Pogosto ga uporabimo kot t.i. zvočni most – saj nam zmehča prehod med dvema posnetkoma, prizoroma ali sekvencama v filmu. Omogoča nam mehak prehod od prizora do prizora. Zvok lahko napoveduje ali zavaja.
Vse to je filmski zvok. Zdaj pa je čas, da si podrobneje pogledamo njegovo razdelitev. Da si pogledamo katere vrste filmskega zvoka pravzaprav srečamo v medijskem tekstu. O tem bomo spregovorili v naslednjem poglavju.
[1] Morebiti za marsikateri zvok ne veste. In zelo verjetno je razlog za to, da filma niste gledali v kinodvorani temveč doma na svojem malem računalniškem zaslonu iz nespodbno stisnjenega DiVX formata. Večkrat vas bomo opozorili, da so nekateri filmi namenjeni za prikazovanje v akustično usyrezno opremljenih kinodvoranah. To je že takšen trenutek.
Filmi se namreč že od prve predstave naprej niso izvajali v tišini. Opremljeni so bili z vsaj tremi kategorijami zvoka: glasbeno spremljavo v živo, zvočno opremo v smislu zvočnih učinkov, praviloma pa so jih tudi interpretirali. To pomeni, da jih je spremljala pripoved, ki jo je bral ali razlagal igralec oz. avtr filma.
Poleg tega smo tudi že povedali, da so bila prizadevanja po združitvi slike in zvoka prisotna od samega začetka. Že v času prve projekcije je Edison želel povezati zvok in sliko. Toda zaradi ekonomskih interesov je gradil predvsem na individualni projekciji, ki je obenem omogočala sočasno gledanje slike in poslušanje zvoka. Na srečo se tovrstni pristop ni uveljavil, film pa je namesto besed razvil izredno močno nebesedno govorico, ki jo zagotovo lahko uvrščamo tudi v obliko govora.
Tretja pomembna stvar, ki jo moramo poudariti takoj na začetku je ta, da kljub splošnemu prepričanju zvok ni enkrat oz. revolucionarni pojav. Čeprav večina starejše literature navaja kot mejnik leto 1927 in film produkcijske hiše Warner brothers Pevec Jazza (PODATKI) so zvočno opremljeni filmi obstajali že pred tem. Če ne drugega je Foxov sistem Movieton poskrbel, da so obiskovalci lahko spremljali Foxove novice opremljene z zvokom (naracijo). Poleg tega je prav tako težko postaviti ločnico kaj zares predstavlja zvokovno opremljen film. Že Foxov film Zora: pesem o dveh človeških bitjih (Sunrise, G.W. Murnau, 1927) je bil denimo opremljen z zvočno spremljavo (glasbo in učinki), Warner Bross je pred tem prikazoval film, ki je imel prav tako zvokovno sled sinhronizirano s sliko.
Kar je torej edinole jasno je to, da je bila odsotnost zvoka, predvsem dialoga razumljena kot pomankljivost, ki jo bo potrebno sčasoma odpraviti. In kot drugo, da je počasnost pri uvajanju zvoka narekovala predvsem ekonomska kategorija – studiji niso želeli na novo opremiti svojih studijev za zvočno snemanje, dvoran z ustrezno akustično opremo itd. Vendar pa tržno usmerjen sistem deluje na načelu tega, da gledalci oz. plačnik določa razvoj. In ko so gledalci videli, da je zvok na filmu ne samo mogoč temveč povsem uresničljiv se je tržišče na to zahtevo izredno hitro odzvalo.
Tako hitro pravzaprav, da večina režiserjev in igralcev na to sploh ni bila pripravljena. Holivud v tem času doživi zato masovno čistko. Igralci, ki so bili morebiti odlični igralci za nebesedno komunikacijo nenadoma niso bili več niti primerni, niti se niso znašli. Režiserji, ki so se znali vešče izražati v tihem filmu nenadoma niso bili dorasli uporabi zvoka.
Oglejte si odličen film francoskega režiserja XX Umetnik (Artist), ki je leta 2013 dobil celo prestižno nagrado ameriške filmske akademije Oskar in pripoveduje prav o nesmožnosti prilagoditve filmske industrije novi resninčosti.
Pojav zvoka po drugi strani pomeni tudi izredno upočasnitev razvoja vizualnega jezika. Zelo verjetno je, da bi bili filmi danes povsem drugačni, če ne bi prišlo do možnosti snemanja in reprodukcija zvoka. Leta 1927 je bil namreč tihi film na svojem vrhuncu. Zgodbe, kot jih pripovedujejo filmi kot so Metropolis (Fritz Lang, 1925) ali Pandorina skrinjica (G.W. Pabst, 1926) so tako zapletene in po svoji strukturi na drugem koncu galaksije v primerjavi s preprostimi burleskami Buster Keatona ali Charlie Chaplina. Rojstvo naroda (Brith of The Nation, D.W. Grifith, 1915) ali leto mlajši film Nestrpnost (Intolerance, D.W. griffith) so filmi, ki v tolikšni meri uporabljajo povsem vizualna sredstva, da je danes težko verjeti, da so bili sposobni podajati takšna sporočila povsem brez izgovorjenih besed (pa čeprav ob uporabi t.i. mednapisov).
Pomemben zadržek pri razvoju zvoka je bil v tem, da so bili tihi film povsem mednarodni. Niso jih motile jezikovne ovire, niso bili ezani na specifični kraj in prostor. Ne samo z finančnega vidika; njihova govorica je bila razumljiva vsem. Vse to se spremeni s pojavom zvoka.
Vidimo torej, da je imel zvok v filmu silovit pomen, še preden se je sploh pojavil in da njegov pojav predstavlja dramatičen vpliv ne samo na film, temveč na celotno družbo. Zato se zdaj najprej ustavimo ob tem kaj pravzaprav danes poeni zvok v filmu. Vprašajmo se katere so njegove ključne naloge.
Hitro lahko razberemo, da poleg tega, da ponuja “verodostojno” informacijo o dogajanju in nam razkriva to dogajanje zvok predvsem uporabljamo, da z njim sporočamo. Del zgodbenosti se iz vizualnega sporočanja prenese na zvokovno sporočanje. Kot smo ga navajeni iz vsakdanjega življenja. V tem smislu torej zvok zagotovo pomeni zaviralo razvoja vizualnega jezika, toda po drugi strani o filmu že dolgo časa več ne moremo govoriti kot o vizualnem mediju(kot je na primer fotografija ali slikarska/grafična stvaritev).
Vendar pa se bomo na tem mestu osredotočili predvsem na tisti pomen zvoka, ki deluje na gledalca in doprinese dodatne informacije namenjene predvsem gledalcu in ne toliko likom v filmu. Kot bomo pokazali za razliko od podobe zvok enostavneje in bol pregledno delimo v dve kategoriji. Na diegetičen in nediegetične (včasih tudi izvendiegetičen) zvok. Več o tem bomo povedali v nadaljevanju. Na tem mestu izpostavimo da zgodbeni zvok (diegetičen) pomeni vse vrste zvokov, ki so del zgodbe. Najpreprosteje in poenostavljeno lahko rečemo, da gre za tisti zvok, ki se ga zavedajo (ali bi se ga zavedali) lahko tudi liki v filmu. Ne igralci. Liki. O je zvok, ki je del pripovedi. Zato mu tudi rečemo diegetični (diegesis= pripoved). Po drugi strani imamo izvenpripovedni zvok (nediegetični, ekstradiegetični). Gre za zvok, ki je namenjen predvsem gledalcu in mu pomaga inerpretirati določeno dogajanje. Pomislite na vse tiste dramatične prizore, tik pred usodno ofločitvijo lika v filmu. Pomislite na vse grozljivke in spremljajoče tihe violine, pomislite na vse romantične komedije in nežno sladkobno sentimentalno glasbo.
Vdimo, da nam zvok v tem primeru pomaga pri interpretaciji prizora oz. dogajanja. Pomaga nam ustvarjati razpoloženje, pripoveduje nam kako naj čutimo in kaj naj doživljamo. Za razliko od filmskega pogleda ima zvok precej bolj očitno nediegetično vlogo. Veliko več je nediegetičnga zvoka (vsaj v tradicionalnem ali klasičnem) pripovednem filmu.
Zvok ustvarja občutek ritma. Pomislite na vse tiste prizore zasledovanja. Naetih akcijskih sekvenc. S pomočjo zvoka se orientiramo, s pomočjo zvoka bolj poglobljeno doživljamo napete trenutke. V obeh primerih seveda govorimo predvsem o glasbi. Toda tudi zvočni učinki imajo svoje mesto. Z njimi usmerjamo doajanje predvsem pa pozornost gledalcev na določeno dogajanje (tudi izven izreza). Z zvokom lahko poudarjamo določeno dogajanje. Spomnite se tistih velikih težkih ali amsivnh objektov, ki švignejo tik mimo nas in tisti vuššššš, ki ga slišimo ob tem. Spomnite se na drhtenje tal v Jurskem parku (Jurrasic Park, Steven Spieberg, 1993) ali tisto žvižganje krogel v Reševanj vojaka Ryana (Saving Private Ryan, Steven Spielberg, 1997). Kje bi bila dramatičnost dogajanja v Gravitaciji (Gravity, REŽISER, LETO), brez smrtne tišine v vesolju ali grozljivost pošasti iz filma Osmi potnik (Alien, Ridley Scott, 1978) brez slinjenja in kapljanja, sikanja ob tem, ko se klslina prebija iz palube v palubo? Kjer bi bila grozljiva razsežnost Titanicove katastrofe brez smrtonosnega lomljenja pločevine ali tistega znamentega udarca nesrečnika ob ladijski vijak[1]?
Zvok pa seveda lahko uporabimo tudi v produkcijskem oz. izraznem smislu. Pogosto ga uporabimo kot t.i. zvočni most – saj nam zmehča prehod med dvema posnetkoma, prizoroma ali sekvencama v filmu. Omogoča nam mehak prehod od prizora do prizora. Zvok lahko napoveduje ali zavaja.
Vse to je filmski zvok. Zdaj pa je čas, da si podrobneje pogledamo njegovo razdelitev. Da si pogledamo katere vrste filmskega zvoka pravzaprav srečamo v medijskem tekstu. O tem bomo spregovorili v naslednjem poglavju.
[1] Morebiti za marsikateri zvok ne veste. In zelo verjetno je razlog za to, da filma niste gledali v kinodvorani temveč doma na svojem malem računalniškem zaslonu iz nespodbno stisnjenega DiVX formata. Večkrat vas bomo opozorili, da so nekateri filmi namenjeni za prikazovanje v akustično usyrezno opremljenih kinodvoranah. To je že takšen trenutek.