Ljudje nimajo časa čakati, da jih nekdo naslika. Denar je v fotografiji.
Robert Mapplethorpe (1946 - 1989), ameriški fotograf
Robert Mapplethorpe (1946 - 1989), ameriški fotograf
SMER SVETLOBE
POVZETEK
V
tem vsebinskem sklopu se bomo srečali z vrstami svetlobnih virov
glede na namembnost in smer. Kakšna je denimo razlika, če svetilo
postavimo za motiv ali če motiv osvetlimo od spredaj. Od strani, od
zgoraj ali čisto od spodaj? Vsaka postavitev svetila namreč s seboj
prinaša povsem drugačen videz končne podobe. Videz, ki ga je mogoče
predvideti in uporabiti, da z njim izrazimo tisto kar želimo povedati.
Vendar najprej opozorilo. Učne vsebine, ki jih podajamo v tem učnem sklopu so iztrgane iz konteksta. Zelo težko je namreč postaviti ločnico med znanjem o osvetljevanju in spoznanjih o lastnostih svetlobe. Denimo o tem kako se obnaša, kadar spreminjamo njeno smer. Zaradi tega se učne vsebine bolj kot katerekoli druge, navezujejo na spoznanja, ki jih nizamo v učbeniku z naslovom Snemanje in montaža v katerem podrobneje spregovorimo o osvetljevanju. Vzemite jih torej kot izhodišče za razmišljanje v smislu kakšne učinke lahko dobimo, kadar prestavljamo svetila sem in tja po prostoru.
PRAKTIČNI PRIMER
Oglejte si naslednjo fotografijo, ki jih je ustvaril znameniti ameriški fotograf Robert Mapplethorpe. Razmislite, kako opisuje svoje stvaritve? Katere svetlobne elemente uporablja in katera spoznanja lušči iz svojega dela? Kakšna je značilnost njegovih fotografij? Poskusite analizirati svetlobne vire, nato pa ovrednotiti lastnosti sve tlobe, ki osvetljuje motiv. Kasneje se preusmerite na vzdušje. Opazujte kako poudarja ali zakriva teksturo na motivu, kako izraža osrednjo temo, objekt. Kakšno ozadje uporablja, je le to pomembno? Zakaj in kako dosega želeni učinek? Osredotočite se na svetlobo!
UČNE VSEBINE
Fotografija ne nastane v fotoaparatu, temveč v naši glavi ... Preden pritisnemo sprožilec na fotoaparatu ali vklopimo kamkorder. Pred vami je poglavje, ki razgrinja kam, zakaj in kako postavimo svetila, da dosežemo želelni učinek. V tem vsebinskem sklopu se bomo zato srečali z vrstami svetlobnih virov glede na namembnosti in smeri. Kakšna je razlika, če svetilo postavimo za motiv ali če motiv osvetlimo od spredaj? Od strani, od zgoraj ali čisto od spodaj? Vsaka postavitev svetila s seboj prinaša povsem drugačen videz končne podobe. Videz, ki ga je mogoče predvideti in uporabiti, da z njim izrazimo tisto kar želimo povedati. Zakaj sploh postavljamo svetila na različne položaje? Na videz morebiti preprosto vprašanje odkriva globlja spoznanja, ki vplivajo na to, kako bo gledalec interpretiral podobo. Želimo doseči mehko sanjsko svetlobo v kateri človeški obraz sije s skorajda nezemeljsko čarobnostjo? Ali želimo ustvariti trdo, naturalistično vzdušje delavskega okolja? Želimo fotografirati sočno sadje ali steklenico izbranega plemenitega vina? Vsak motiv potrebuje povsem svojo postavitev svetlobnih virov.
Iz vsakdanjega življenja smo navajeni, da svetloba prihaja od zgoraj. Vendar ne samo od zgoraj, temveč obenem tudi od strani. Naš poglavitni vir svetlobe je sonce. Le to je skorajda vedno nad nami, tudi umetni izvori svetlobe so postavljeni tako, da v čim večji meri oponašajo naravno svetlobo sonca. Svetila imamo večinoma na stropu, tudi kadar sedimo za pisalno mizo je svetilo postavljeno tako, da osvetljuje od zgoraj. Vendar pa smer svetlobe ni vedno enaka; po stanovanju se premikamo, sonce potuje po nebu. Nekateri položaji sonca (ali umetnega izvora svetlobe) so za naše oko privlačnejši kot drugi. V tem učnem sklopu bomo raziskovali katera smer je tista, ki motiv zabeleži najbolj privlačno.
Poleg tega pa bomo v tem učnem sklopu obravnavali tudi vzdušje. Mnogi začetniki med snemalci ali fotografi imajo težavo z interpretacijo tistega, kar vidijo. Zato se mnogi med njimi tako radi zatekajo h klišejem, ki so jih pripravljeni braniti skorajda za »ceno svojega življenja«. Takšni pristopi so »nevarni«, saj bodo iz vas v najboljšem primeru naredili povprečnega fotografa, ki se v svojem življenju ne premakne dlje od snemanja porok in dogodkov. S tem seveda ni nič narobe, dokler vas to zanima in je to vaša odločitev, ne pa nekaj na kar ste obsojeni, ker se iz takšnega ali drugačnega razloga ne premaknete z »mrtve točke«. Znanje ni enostavno, niti ni bilo nikoli tako mišljeno. Svet ustvarjanja podob je preveč raznolik, raznovrsten, razvejan, čaroben, da bi ga mogli do konca dognati. Ni samo obrt, je tudi umetnost.
Poleg tega pa bomo v tem učnem sklopu obravnavali tudi vzdušje. Mnogi začetniki med snemalci ali fotografi imajo težavo z interpretacijo tistega, kar vidijo. Zato se mnogi med njimi tako radi zatekajo h klišejem, ki so jih pripravljeni braniti skorajda za »ceno svojega življenja«. Takšni pristopi so »nevarni«, saj bodo iz vas v najboljšem primeru naredili povprečnega fotografa, ki se v svojem življenju ne premakne dlje od snemanja porok in dogodkov. S tem seveda ni nič narobe, dokler vas to zanima in je to vaša odločitev, ne pa nekaj na kar ste obsojeni, ker se iz takšnega ali drugačnega razloga ne premaknete z »mrtve točke«. Znanje ni enostavno, niti ni bilo nikoli tako mišljeno. Svet ustvarjanja podob je preveč raznolik, raznovrsten, razvejan, čaroben, da bi ga mogli do konca dognati. Ni samo obrt, je tudi umetnost.
GLAVNO SVETILO
Človeško oko zaznava teksturo in obliko objekta s pomočjo oblike senc, senčenja, kontrasta in tonov. Tako lahko razpoznamo različne materiale šele, ko opazimo njihove drobne nepravilnosti. Če torej osvetlimo objekt točno v smeri gledanja, ne dobimo o njegovi zgradbi nobenih informacij, saj tovrstna svetlobe ne ustvarja skorajda nobenih senc. Šele ko premikamo prednjo luč stran od osi gledanja, se prične kazati tekstura materiala in doseže največji učinek med 10° in 50°.
Glavno svetilo (key light) je osnovni položaj svetila, ki ustvarja razpoloženje, nakazuje smer izvora svetlobe, logiko svetlobne postavitve in razkriva obliko objekta. S to postavitvijo ustvarjamo osnovne sence na objektu. Ponavadi ga postavimo tako, da prihaja samo iz ene smeri (npr. okno, sonce ...) Kadar se objekt premika, moramo včasih uporabiti več glavnih svetil. Glavno svetilo lahko pravzaprav postavimo kjerkoli, vendar se v praksi držimo načela, da ga postavimo tako, da razkrije osnovne informacije o motivu, da osvetli prizorišče ali poudari osrednji motiv.
Če začnemo luč dvigati, ustvarimo zelo lepo svetlobo za portretiranje pri določenih ljudeh, saj so sence, ki jih ustvarjajo ličnice in nos, prijetne. Gre predvsem za dvig od 30 do 45° nad vodoravnim nivojem. To je t.i. holivudska luč, ki je bila izhodišče za osvetljevanje filmskih zvezd v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Tovrstno postavitev luči pogosto dopolnimo s komplementarno postavljenim svetlobnim virom svetlobe (protisvetloba). Ko svetilo dvigamo nad 45°, začnemo izgubljati videz glamuroznosti.
Položaji, kjer je vir svetlobe postavljen pod obrazom, ustvarjajo grozljiv učinek predvsem zato, ker je izvor svetlobe nenavaden in nanj nismo navajeni. Pojavlja se tekstura kože, očesne dupline se premaknejo v senco. Temne sence se pojavijo pod ustnicami in nosom. To je najpogostejši efekt pri fluorescentnih svtilih, kjer svetloba prihaja naravnost z vrha.
Osnovni položaj na katerega v večini primerov postavimo osrednji izvor svetlobe je rahlo od strani in rahlo od zgoraj. S tem dobimo v večini primerov najprivlačnejšo osvetlitev za portret. Takšna osvetlitev tudi najbolj jasno izrazi motiv, poudari njegovo teksturo in razkrije druge značilnosti.
(DO)POLNILNO SVETILO
Kadar svetloba osvetljuje objekt pravokotno na smer gledanja, je tekstura materiala najbolj izrazita. Sence so najdaljše. Tovrstnemu viru svetlobe pravimo stranska luč. Če je postavljena nad objekt, jo lahko poimenujemo tudi gornje svetilo. V tovrstnih pogojih so vidne tudi najmanjše napake in podrobnosti v teksturi, ki se odražajo v ostrem reliefu.
Svetilo, ki ga postavimo na ta položaj imenujemo stransko ali dopolnilno svetilo (fill light). Njegova značilnost je, da oddaja razprošeno svetlobo. Osnovna vloga pa, da zabriše trde sence na motivu. Pri tem je seveda potrebno paziti, da ne ustvarja novih. Druga pomembna vloga dopolnilnega svetila je, da z njim uravnavamo kontrastno razmerje.
Dopolnilno svetilo je praviloma postavljeno komplementarno glede na izvor glavne svetlobe. Ključno je, da z njim določamo mehkobo senc na objektu in bolj določeno izrišemo motiv. Kot izvor dopolnilne svetlobe lahko uporabimo tudi obstoječe vire, predvsem pa odboje. Pri tem lahko uporabimo odbojnike ali pa stene in druge objekte, ki jih najdemo na prizorišču. Dopolnilno svetlobo lahko uporabimo tudi v kombinaciji s protisvetlobo (več o tem v nadaljevanju), kadar želimo osebo fotografirati pred sončnim zahodom in bi sicer dobili le silhueto.
Brez dosvetlitve dobimo pred močnim izvorom svetlobe v ozadju motiv izrisan le kot silhueto. Kljub temu, da s tem ustvarimo zanimivo vzdušje, to ni vedno tisto, kar želimo. Če pa motiv dosvetlimo z bliskavico, razkrijemo podrobnosti, po katerih lahko prepoznamo osebo na sliki. Pazite, da se odločite za intenzivnost dosvetljevanja. Dosvetlite lahko le toliko, da motiv izluščimo iz teme ali pa uporabimo močnejši vir svetlobe, s katerim motiv povsem ločimo od ozadja.
PROTISVETLOBA
Značilno za protisvetlobo je, da prihaja iz smeri, ki je nasprotna optični osi glavnega svetila. Postavitev svetila, ki se nahaja za motivom, dodaja svetel sij okoli njega (obstret) in doseže polno vrednost, kadar je luč postavljena proti smeri gledanja – motiv postane silhueta. Tovrstna postavitev svetila lahko ustvarja lep obris okoli objekta – korono, podobno kakor ob sončnem mrku sonce. Protisvetlobo praviloma uporabljamo kot tretje svetilo, da ločimo motiv od ozadja.
Značilno za protisvetlobo je torej, da prihaja iz smeri, ki je nasprotna optični osi glavnega svetila. Svetlobo, ki prihaja od zadaj (pogosto z vrha), uporabljamo, kadar želimo poudariti lase ali pričesko. Takšna svetloba ustvari poseben žar okoli objekta in poudari tudi najbolj drobne detajle. Kadar upodabljamo osebo, s tovrstno postavitvijo svetlobnega vira poudarimo tudi ramena in zgornji del rok. Pri tem pa je, kadar s tvorstno svetlobo osvetljujemo lase, potrebno paziti, da je njena inetnzivnost v odvisnosti od barve las. Tako bomo pri modelih s svetlimi lasmi uporabili svetilo, ki bo enako močno kot glavno, pri temnolasih modelih pa morebiti celo za eno stopnjo močnejše. Obenem pa se moramo zavedati, da takšna postavitev svetila hitro pripelje do »korone« ali svetlega sija okoli glave. Tega si pa vedno ne želimo. Kadar snemamo ali fotografiramo prosojen objekt, bo tovrstna svetloba najbolje prikazala naravo materiala, iz katerega je narejen. Prednje svetilo bi namreč ustvarilo preveč odbojev. Seveda pa je končni videz odvisen tudi od posamezne situacije.
Protisvetloba nam pogosto povzroča preglavice. Še posebej pri fotografiranju ali snemanju na resničnih lokacijah, kjer se nahajamo v temnem prostoru. Kaj lahko storimo? Najboljše je, da uporabi dodaten vir svetlobe in z njim dosvetli motiv. Pogosto lahko na terenu reši položaj že s preprostim odbojnikom. Kadar tega ni na voljo, se mora odločiti, kaj je pomembnejše: ozadje ali prvi plan. Potem nastavi osvetlitev bodisi na motiv (ozadje postane presvetlo in lahko moteče odvrača pozornost) ali na ozadje (motiv “potopi” v temo).
Tretja možnost – ki je ljubiteljskim snemalcem zaradi cene pogosto teže dostopna – pa je uporaba ustreznega svetlobnega sita na oknu. Folija ND ima podobno vlogo kakor svetlobno sito ND, zmanjša količino svetlobe. Vendar je, kot smo že omenili, takšna rešitev precej dražja. Obenem nam ne bo prav nič pomagala, če ne bomo imeli dovolj svetlobe v prvem planu! Zgled ob oknu je sicer najpreprostejši, vendar se v podobnem položaju znajdemo kar pogosto. Na enako težavo naletimo tudi tedaj, kadar snemamo osebo v senci drevesa, pred svetlim ozadjem (npr. bela stena).
S svetlobo od zadaj pogosto osvetljujemo motiv, ki ga želimo ločiti od ozadja.
Kadar svetloba prihaja od zadaj in predstavlja osrednji vir svetlobe na prizorišču, imenujemo to contre-jour (protisvetloba).
Takšna postavitev lahko zakrije podrobnosti in vzpostavlja velik kontrast,
ustvarja silhuete ali polsilhuete ter poudarja linije in oblike.
SCENSKA SVETILA OZ. SVETILA ZA OZADJE
Svetilo za ozadje ali scensko svetilo (background in set light) se uporablja za osvetljevanje ozadja. Paziti moramo na to, da jo ustvarjalno razpršimo in ne ustvarjamo monotonih svetlobnih ploskev. Tovrstne vzorce lahko ustvarjamo s posebnimi ploščami (gobo), ki jih postavimo pred izvor svetlobe. Kot zelo uporaben vir tovrstne svetlobe pa lahko služi tudi povsem običajen projektor, s katerim na ozadje predvajamo motiv po svoji izbiri.
Na kaj morate biti pri uporabi scenskih svetil še posebej pozorni? Predvsem na to, da motiv, ki ga predvajamo, ne pritegne preveč pozornosti in da služi predvsem poudarjanju osrednjega motiva in razbijanju monotonosti ozadja.
RAZPOLOŽLJIVA (AMBIENTALNA) SVETLOBA
Razpoložljiva svetloba sama na sebi ni tako pomembna – razen pri nezahtevnih ali nizkoproračunskih produkcijah, kjer jo uporabimo kot osnovni vir svetlobe – temveč je bolj pomembna v smislu oblikovanja kontrastnega razmerja. Kaj je kontrastno razmerje in kako ga ustvarjalno uporabimo sicer obširneje razložimo v učbeniku Snemanje in montaža. Na tem mestu pa bomo predvsem predstavili razpoložljivo, prostorsko ali ambientalno svetlobo kot vir svetlobe.
Pomembno je da veste, da se boste razpoložljivi svetlobi le stežka izognili. Razen seveda v optimalnih studijskih pogojih. Zato jo je potrebno pri postavitvi svetlobne sheme upoštevati. Najprej je potrebno preveriti kako intenzivna je, od kod prihaja ter kakšna je njena temperatura. Verjemite, da bo še kako vplivala na sliko, četudi se je sprva ne zavedamo. Nato se odločimo kaj bomo storili. Bomo krmilili njeno intezivnost in temperaturo? Na okna namestili svetlobna sita? Dosvetljevali, ko se bo sonce spuščalo za obzorje? Vse to so vprašanja na katera je potrebno pomisliti pred snemanjem. Po možnosti že na ogledu lokacije in pri načrtovanju.
Denimo, da fotografiramo ali snemamo v izbranem stanovanju. Razpoložljiva svetloba je (1) svetloba, ki prihaja skozi okno (to je lahko naš primarni vir svetlobe). Obenem pa je to tudi (2) svetloba, ki se odbija od sten. Pogost izvor tovrstne svetlobe so torej odboji. Ko svetloba zadane katerikoli drug del prizorišča se ustvari razpršena svetloba, ki osvetljuje tudi motiv. (3) Tretji vir tovrstne svetlobe so sama svetila. Nobeno svetilo (razen tistih najdražjih) namreč ne sveti samo iz smeri, kjer se nahaja žarnica. Praviloma “puščajo” svetlobo tudi na drugih mestih. Ambientalna svetloba je zato praviloma razpršena svetloba, ki ustvarja mehke sence. Njena temeljna slabost je v tem, da nam znižuje kontrast, obenem pa ima pogosto tudi drugačno barvno temperaturo. K svetlobnim virom, ki smo jih postavili, moramo torej prišteti še svetlobo, ki že obstaja na prizorišču fotografiranja ali snemanja.
Obstoječa oz. razpoložljiva svetloba je praviloma nestanovitna. Spreminja se glede na vreme, čas in druge pogoje. Pri fotografiji to morebiti še ni tako kritično. Toda zamislite si naslednji primer. Ista lokacija, ista postavitev svetil. Le čas dneva je drug. Prva podoba je narejena zgodaj zjutraj, druga opoldan, tretja ob sončnem zahodu in četrta ponoči. Takšnih posnetkov ne morete združiti med seboj.
Ambientalna svetloba je svetloba, ki je prisotna sama na sebi ali kot posledica delovanja drugih svetil. Razen v optimalnih studijskih pogojih z njo težko upravljamo.
POVZETEK
V poglavju o optičnih lastnosti svetlobe smo obravnavali štiri temeljne teme. Najprej je bila to (1) temperatura svetlobe. Povedali smo, da imajo različni viri svetlobe različno barvo glede na temperaturo njihovega izvora in da se barva spreminja od rdeče proti modri. Nižja kot je temperatura izvora svetlobe, bolj rdečkasta bo marva. Pri tem smo izpostavili predvsem težavo na katero naletimo kadar delamo z različnimi viri svetlobe.
(2) Potem smo si ogledali pomen uravnavanja intenzivnosti svetlobe. Povedali smo, da imajo različna svetila različen izkoristek in da so različno močna. Obenem smo tudi poudarili, da intenzivnost svetlobe upada s kvadratom razdalje in da moramo zato izbrati situaciji najustreznejše svetilo.
Tretji (3) vsebinski sklop je poudaril pomen kakovosti svetlobe. Pri tem smo izpostavili dva temeljna vira: usmerjeno svetlobo in razpršeno svetlobo. Za usmerjeno svetlobo smo povedali, da ustvarja trde sence, da so prehodi med svetlimi in osenčenimi deli ostri, da so sence pogosto goste in globoke (še posebej pri ne povsem natančno narvanani osvetlitvi) in da takšna svetloba poudarja teksturo materiala, ki ga osvetljuje. Zaradi tega je primerna za uporabo predvsem takrat kadar želimo poudariti povšrinsko zgradbo motiva. Povedali smo tudi, da usmerjeno svetlobo dobimo vsakokrat, kadar je svetlobni vir zelo oddaljen od motiva. Po drugi strani smo za razpršeno svetlobo povedali, da ustvarja mehke sence, ki nimajo ostrih robov in pri katerih je prehod med osvetljenim in osenčenim delom postopen. Za takšno svetobo je značilno, da ustvarja šibke kontraste in redke (še posebej pri neustrezno nastavljeni osvetlitvi) sive sence. Takšna svetloba je posebej primerna kadar želimo zakriti nepravilnosti v teksturi materiala ali navidezno zgladiti njegovo površino. Zato je še posebej primerna za portrete, saj zakriva nepravilnosti v teksturi kože.
V (4) četrtem učnem sklopu pa smo izpostavili smer svetlobe. Povedali smo, da ga obravnavamo predvsem z vidika učinkov v sliki, ki jih ima posamezna postavitev svetil. pri tem smo izpostavili pet ključnih postavitev: glavno svetilo, (do)polnilno svetilo, protisvetlobo, scensko svetilo in razpoložljivo oz. obstoječo svetlobo. Za vsako od teh postavitev smo opisali ključne značilnosti in napotila za ustvarjalno uporabo.
(2) Potem smo si ogledali pomen uravnavanja intenzivnosti svetlobe. Povedali smo, da imajo različna svetila različen izkoristek in da so različno močna. Obenem smo tudi poudarili, da intenzivnost svetlobe upada s kvadratom razdalje in da moramo zato izbrati situaciji najustreznejše svetilo.
Tretji (3) vsebinski sklop je poudaril pomen kakovosti svetlobe. Pri tem smo izpostavili dva temeljna vira: usmerjeno svetlobo in razpršeno svetlobo. Za usmerjeno svetlobo smo povedali, da ustvarja trde sence, da so prehodi med svetlimi in osenčenimi deli ostri, da so sence pogosto goste in globoke (še posebej pri ne povsem natančno narvanani osvetlitvi) in da takšna svetloba poudarja teksturo materiala, ki ga osvetljuje. Zaradi tega je primerna za uporabo predvsem takrat kadar želimo poudariti povšrinsko zgradbo motiva. Povedali smo tudi, da usmerjeno svetlobo dobimo vsakokrat, kadar je svetlobni vir zelo oddaljen od motiva. Po drugi strani smo za razpršeno svetlobo povedali, da ustvarja mehke sence, ki nimajo ostrih robov in pri katerih je prehod med osvetljenim in osenčenim delom postopen. Za takšno svetobo je značilno, da ustvarja šibke kontraste in redke (še posebej pri neustrezno nastavljeni osvetlitvi) sive sence. Takšna svetloba je posebej primerna kadar želimo zakriti nepravilnosti v teksturi materiala ali navidezno zgladiti njegovo površino. Zato je še posebej primerna za portrete, saj zakriva nepravilnosti v teksturi kože.
V (4) četrtem učnem sklopu pa smo izpostavili smer svetlobe. Povedali smo, da ga obravnavamo predvsem z vidika učinkov v sliki, ki jih ima posamezna postavitev svetil. pri tem smo izpostavili pet ključnih postavitev: glavno svetilo, (do)polnilno svetilo, protisvetlobo, scensko svetilo in razpoložljivo oz. obstoječo svetlobo. Za vsako od teh postavitev smo opisali ključne značilnosti in napotila za ustvarjalno uporabo.
DEJAVNOSTI in NALOGE
Opišite učinke v sliki, ki jih ima uporaba glavnega svetila!
Opišite učinke v sliki, ki jih ima uporaba (do)polnilnega svetila!
Čemu najpogosteje služi protisvetloba?
Na kaj moramo računati pri uporabi obstoječe (razpoložljive) svetlobe?
Razložite zakaj protisvetloba pogosteje predstavlja omejitev kot pa prednost!
Zamislite si svojo situacijo v kateri bi ustvarjalno uporabili obstoječo svetlobo!
Oglejte si fotografijo in razmislite, kako je bila ustvarjena. Dobro razmislite, kakšne svetlobne vire smo uporabili, predvsem pa, na kakšen način smo jih uporabili?
Opišite učinke v sliki, ki jih ima uporaba (do)polnilnega svetila!
Čemu najpogosteje služi protisvetloba?
Na kaj moramo računati pri uporabi obstoječe (razpoložljive) svetlobe?
Razložite zakaj protisvetloba pogosteje predstavlja omejitev kot pa prednost!
Zamislite si svojo situacijo v kateri bi ustvarjalno uporabili obstoječo svetlobo!
Oglejte si fotografijo in razmislite, kako je bila ustvarjena. Dobro razmislite, kakšne svetlobne vire smo uporabili, predvsem pa, na kakšen način smo jih uporabili?
Oglejte si spodnji fotografiji in presodite, kako sta znana fotografa uporabila luč za ozadje, da sta z njo ustvarila želeno razpoloženje ali vzdušje.
Kanadski pisatelj Doug Couplan je nekoč zapisal takole: “Zgodi se, da je najboljša osvetlitev tista, ko zmanjka elektrike.. Ovrednotite pomen njegove izjave! Kaj menite, da je želel avtor s to mislijo povedati?
KLJUČNE BESEDE
Motiv
motív -a m (ȋ) 2. osnovna tematska prvina umetniškega dela: motiv ni slab; v ornamentih se motiv ponavlja; kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo; motiv morja; motiv iz narave; izbira motivov / baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv; glasbeni motiv ◊ jur. motiv obrazložitev, utemeljitev; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; psih. motiv sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča
Element
elemènt -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
Podoba
podóba -e ž (ọ̑) 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
Interpretacija
interpretácija -e ž (á) 1. delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje: podati interpretacijo pesmi; nepravilna interpretacija predpisa / estetska, stilna interpretacija literarnega dela / Prešernove pesmi v Kidričevi interpretaciji / publ.: to je napačna interpretacija društvenega delovanja; po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja takem gledanju, pojmovanju 2. umetniško poustvarjanje a) dramskih likov; igra, igranje: občudovati interpretacijo glavne igralke; interpretacija Ofelije / odrska, televizijska interpretacija uprizoritev, izvedba b) glasbenega dela, izvajanje: interpretacija kantate je bila dobra / popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh ◊ gled., muz. aktivna interpretacija z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
Komplementaren
komplementáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. dopolnilen, dopolnjujoč: poiskal si je donosno komplementarno zaposlitev / tehnika in poezija se zdita mnogim komplementarni / ti dve državi sta z gospodarskega vidika komplementarni ♦ fiz. komplementarni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. komplementarna kota kota, ki merita skupaj 90°
Efekt
efékt -a m (ẹ̑) 1. kar predstavlja posledico kakega dejanja ali dela, uspeh: trudila sta se, toda efekt ni bil pri obeh enak; dobro organizirana proizvodnja bo dala večji efekt; njegovo prizadevanje ni bilo brez efekta; zanima nas končni efekt / finančni efekt podjetja 2. sredstvo, ki naj naredi močen vtis, učinek: uporabil je cenene efekte; njegova gledališka dejavnost je bila usmerjena v zunanje efekte / v tej družbi prevladujeta efekt in poza // vtis, učinek: največji efekt je dosegel zaključek skladbe; močen barvni efekt; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila efekt govora ◊ film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; fiz. fotoelektrični efekt fotoefekt
Relief
reliéf -a m (ẹ̑) 2. kiparsko delo, pri katerem lik, upodobitev izstopa iz osnovne ploskve: delati, klesati relief; z reliefi okrašena stena; abstraktni relief / kupiti, obesiti relief / klesati v reliefu // lik, upodobitev, ki izstopa iz osnovne ploskve: relief na kovancu, tapeti, usnju
Ambient
ambiènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar, okolje: ustvariti primeren delovni ambient; malomeščanski, vaški ambient; v romanu sta ambient dogajanja Primorska in Trst / godi se v ambientu predvojne družbe; v zločinstvo je zašel pod vplivom ambienta // razpoloženje, ozračje: na ulicah vlada pravi novoletni ambient
(povzeto po: SSKJ)
motív -a m (ȋ) 2. osnovna tematska prvina umetniškega dela: motiv ni slab; v ornamentih se motiv ponavlja; kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo; motiv morja; motiv iz narave; izbira motivov / baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv; glasbeni motiv ◊ jur. motiv obrazložitev, utemeljitev; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; psih. motiv sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča
Element
elemènt -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
Podoba
podóba -e ž (ọ̑) 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
Interpretacija
interpretácija -e ž (á) 1. delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje: podati interpretacijo pesmi; nepravilna interpretacija predpisa / estetska, stilna interpretacija literarnega dela / Prešernove pesmi v Kidričevi interpretaciji / publ.: to je napačna interpretacija društvenega delovanja; po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja takem gledanju, pojmovanju 2. umetniško poustvarjanje a) dramskih likov; igra, igranje: občudovati interpretacijo glavne igralke; interpretacija Ofelije / odrska, televizijska interpretacija uprizoritev, izvedba b) glasbenega dela, izvajanje: interpretacija kantate je bila dobra / popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh ◊ gled., muz. aktivna interpretacija z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
Komplementaren
komplementáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. dopolnilen, dopolnjujoč: poiskal si je donosno komplementarno zaposlitev / tehnika in poezija se zdita mnogim komplementarni / ti dve državi sta z gospodarskega vidika komplementarni ♦ fiz. komplementarni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. komplementarna kota kota, ki merita skupaj 90°
Efekt
efékt -a m (ẹ̑) 1. kar predstavlja posledico kakega dejanja ali dela, uspeh: trudila sta se, toda efekt ni bil pri obeh enak; dobro organizirana proizvodnja bo dala večji efekt; njegovo prizadevanje ni bilo brez efekta; zanima nas končni efekt / finančni efekt podjetja 2. sredstvo, ki naj naredi močen vtis, učinek: uporabil je cenene efekte; njegova gledališka dejavnost je bila usmerjena v zunanje efekte / v tej družbi prevladujeta efekt in poza // vtis, učinek: največji efekt je dosegel zaključek skladbe; močen barvni efekt; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila efekt govora ◊ film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; fiz. fotoelektrični efekt fotoefekt
Relief
reliéf -a m (ẹ̑) 2. kiparsko delo, pri katerem lik, upodobitev izstopa iz osnovne ploskve: delati, klesati relief; z reliefi okrašena stena; abstraktni relief / kupiti, obesiti relief / klesati v reliefu // lik, upodobitev, ki izstopa iz osnovne ploskve: relief na kovancu, tapeti, usnju
Ambient
ambiènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar, okolje: ustvariti primeren delovni ambient; malomeščanski, vaški ambient; v romanu sta ambient dogajanja Primorska in Trst / godi se v ambientu predvojne družbe; v zločinstvo je zašel pod vplivom ambienta // razpoloženje, ozračje: na ulicah vlada pravi novoletni ambient
(povzeto po: SSKJ)
ALI STE VEDELI?
Tehnika uporabe svetlobe od zadaj je pogosto povezana z dvema pojmoma. Contre-jour in chiaroscuro. prva pomeni "proti-dan", druga pa označuje tip osvetlitve, kjer svetloba osvetljuje motiv na takšen način, da ustvarja globoke kontraste in mnogo temnih področij. Obe tehniki se seveda navezujeta na uporabo proti-svetlobe.
V VEDNOST
Silhueta seveda ne nastane sama od sebe, temveč je odvisna predvsem od svetlosti motiva in ozadja. Ozadje mora biti osvetljeno, če želimo videti temen obris našega glavnega motiva. V nasprotnem primeru bi dobili temen obris na temenem ozadju. Tega si pa ne želimo, kajne?
POMNITE
S svetlobo od zadaj pogosto osvetljujemo objekt, da ga ločimo od ozadja. S svetlobo, ki prihaja od zadaj pa tudi osvetljujemo samo ozadje. Ti dve postavitvi svetlobnih virov zato imenujemo, po namembnosti, zadnja luč in luč za ozadje. Zadnja luč (back light) in luč za senčenje izoblikujeta podobo (plastiko), poudarjata in ločujeta objekt od ozadja. Kadar svetloba prihaja od zadaj in predstavlja osrednji vir svetlobe na prizorišču, imenujemo to contre-jour (protisvetloba). Takšna postavitev pogosto zakrije podrobnosti in vzpostavlja velik kontrast, ustvarja silhuete ali polsilhuete ter poudarja linije in oblike.