"Ko je film ustvarjen, je ustvarjen v jeziku. Ne gre samo za besede.
Gre za način, kako ta jezik zakodira našo zaznavo sveta.
Naše razumevanje sveta."
Andrzej Wajda, poljski režiser (1926 - )
Gre za način, kako ta jezik zakodira našo zaznavo sveta.
Naše razumevanje sveta."
Andrzej Wajda, poljski režiser (1926 - )
Filmski jezik
Povsem možno je, da filmski jezik ne obstaja. V svetu filma obstajajo pravila, katerih namen pa ni, da bi se jih držali. Temveč, da jih premeteno ne upoštevamo. Kar pa seveda ne pomeni, da vam teh pravil ni potrebno poznati. Nasprotno. Ni težava v njihovi absolutnosti. Težava je v tem, da so prožna. Da delujejo na različne načine. Od primera do primera. Tisto kar bo delovalo v enem filmu, bo morda povsem odpovedalo v drugem. Podobno je z jezikovnimi pravili. Morda jih lahko definiramo kot veliko vrečko dobrot iz katerih lahko sestavljamo različne jedi. Receptom pogosto pravimo scenarij in zagotovo so nekateri med njimi trdni, preizkušeni in jih le stežka preoblikujemo. Kako se posamezne jedi povezujejo med seboj - to je pa stvar šefa kuhinje. Stvar filmskega ustvarjalca.
Ko govorimo o filmskem jeziku se seveda naslanjamo na jezikoslovje. In v resnici je med obema področjema velika podobnost. Kot je tudi velika podobnost med filmom in dramskim delom. A film je vendarle povsem svoj medij. Je medij, ki je v nekaterih pogledih povsem unikaten. Da, razvil se je iz gledališča in se dolgo časa naslanjal na načela postavitve odrskega dela. Potem se je naslonil na jezikoslovje - v sedemdeserih letih in onkraj smo dobili prva spoznanja o strukturi pripovednega filma. Field, Marlowe in drugi "prakteoretiki" so nizali spoznanja za spoznanjem. Francoski strukturalisti so se ukvarjali z razumevanjem filma. Vsakdo je prispeval košček sestavljanke, ki jo počasi lahko pričenjamo združevati v enotno filmoslovje.
Kaj je tako unikatnega pri filmu? Kar nekaj stvari, ga loči od drugih zvrsti umetnosti. Najprej je to zagotovo urejanje posnetov. Potem je kompresija časa. Vpogled v reteklost in prihodnost lika. Zagotovo je to filmski izrez. Premikanje gledalca v prostoru in času. In še in še bi lhko naštevali. Na tem mestu bomo zgolj površinsko oplazili področje. Na ravni razumevanja tistih izrazil, ki film ločujejo od drugih področij in ga delajo tako edinstvenega.
Naredite preprosto vajo! Zberite okoli sebe čimveč ljudi. Lahko so to sorodniki, prijatelji, znanci ali pa prijatelji na katerem od socialnih omrežij. Vsak od njih naj si zamisli vrtnico in jo opiše v nekaj stavkih. Zberite opiše in jih primerjajte med seboj! Kaj ste ugotovili? Da se opisi seveda razlikujejo med seboj.
Ena od problematičnih stvari s katero operiramo pri filmu je to, da operiramo s podobami. Ki že imajo določen pomen. Ko v filmu vidimo vrtnico jo ne samo prepoznamo, temveč jo tudi povežemo z našimi mislenimi predstavami o vrtnici.
To je ključni argument, ki ga mnogi ljubitelji leposlovja navajajo kot tisto zaradi česar radi berejo leposlovna dela. Ko beremo lahko soustvarjamo. Ne glede na to, kako natančno pisatelj opiše vrtnico - vedno bomo morali dodati svojo miselno predstavo.
Film nas tega navidezno oropa. Vrtnica je vedno vrtnica in režiser je tisti, ki naj bi se odločil kakšna naj bo ta vrtnica. Odloča se namesto nas. Potem ni več možnoti za interpretacijo. V tem smislu je temeljni očitek, da je film ekspliciten v primerjavi z leposlovnim delom. Da je pornografski, če želite.
Menimo, da to ne drži. Menimo, da film ponuja prav toliko možnosti za interpretacijo kot leposlovje. Le na drugačen način sodelujemo. V tem poglavju se bomo ukvarjali s tem, kako pripovedujemo zgodbo v svetu filma. Na kakšen način sodelujemo? In kako se lahko s temi spoznanji izražamo.
Najprej pa si poglejmo katera področja bomo raziskovali.
Najprej se bomo ustavili ob osnovnih strukturnih elementih filma. Pogledali si bomo kateri so tisti gredniki filmske pripovedi s katerimi operiramo. Že zdaj lahko napovemo, da so to slika/podoba/ikona, posnetek, prizor, sekvenca, dejanje, film in cikel/retrospektiva filmov.
Nato si bomo pogledali s katerega vidika lahko pripovedujemo film. Spregovorili bomo o filmskem pogledu. Zanimalo nas bo predvsem kdo pripoveduje zgodbo. je to lik v filmu? Kateri lik? Je to morebiti avtor filma? Ali pa morebiti kar sam gledalec?
Temu bo sledilo poglavje o filmski semiotiki, semantiki in pragmatiki. Vas že vidim, kako se držite za glavo. A nikarte skrbi. Snov podajamo preprosto in razumljivo. Tudi najblj zapletena spoznanja je mogoče predstaviti tako, da so umljiva in razumljiva. In verjemite tole: semiotika je osrednji izrazni element filma. prav na tem področju film prične delovati. Na tem področju najdemo elemente zaradi katerih sta se brata Lumiere motila in film ni bil le kratkoživa novotarija.
Nato pride na vrsto poglavje o filmski pripovedi. Naratologija rečemo temu z eno kratko in prepro V njem se bomo ukvarjali z različnimi vprašanji, najbolj pa nas bo zanimalo kako nastane zgodba. Pa ne samo to, kako nastane. Zanimalo nas bo tudi kateri so tisti elementi zgodbe, ki "vlečejo" gledalca. V tem učnem sklopu bomo spoznali tudi pravljice, mite in legende. Raziskovali bomo kako so se razvijali in kakšen pomen imajo. Kakšna je njihova struktura in kako so povezani s filmom. A v tem sklopu bomo predstavili tudi povsem praktične napotke o tem, kako pisati scenarij. In seveda, da se ne pozabi: povedali bomo tudi kaj to je scenarij.
Potem se zaoustavimo ob filmskem slogu. Morebiti bi temu poglavju lahko rekli tudi "kratko potovanje skozi zgodovino filma". Pa mu ne bomo. Ker to ni to. Resnici na ljubo - kar nekaj imen bomo izpustili, kar nekaj dogodkov preskočili. A ko boste predelali to poglavje boste razumeli zakaj so filmi danes takšni kakršni so. Kako drugačni bi še lahko bili. in zakaj na festivalih po svetu le stežka vidite filme, ki jih - verjetno - tako radi gledate v multipleks kinodvoranah. Zakaj so "umetniški" filmi tako "težki"? Pa so res?
Zadnji učni sklop v tem programu nosi naslov Filmska zvrst. Spregovorili bomo o žanrskem filmu. Spregovorili bomo o pravilih, ki obvladujejo to področje. Kako je zgrajena na primer grozljivka? Zakaj imajo šerifi v vestrnih zvezdo? In podobno. Pogledali bomo kaj definira žanr. Pogledali si bomo kakšne filmske zvrsti poznamo.
In s tem bo naše popotovanje po filmskem jeziku zaključeno. Boste zaradi tega kaj boljši filmski ustvarjalci? Morebiti. Boste zaradi tega bolje razumeli film? Zagotovo! Vemo pa eno stvar: opremljeni s tem spoznanjem boste dobili bolj poglobljen pogled v področje. Bolje boste razumeli film in seveda: če ustvarjate filme - vaši filmi bodo pridobili novo dimenzijo. Ki je prej morebiti nastala spontano. Enkrat je vzbrstela, drugič pa ste jo zaman iskali. In skupaj z vami vaši gledalci. A kot smo rekli: povsem možno je, da filmski jezik ne obstaja.
Ko govorimo o filmskem jeziku se seveda naslanjamo na jezikoslovje. In v resnici je med obema področjema velika podobnost. Kot je tudi velika podobnost med filmom in dramskim delom. A film je vendarle povsem svoj medij. Je medij, ki je v nekaterih pogledih povsem unikaten. Da, razvil se je iz gledališča in se dolgo časa naslanjal na načela postavitve odrskega dela. Potem se je naslonil na jezikoslovje - v sedemdeserih letih in onkraj smo dobili prva spoznanja o strukturi pripovednega filma. Field, Marlowe in drugi "prakteoretiki" so nizali spoznanja za spoznanjem. Francoski strukturalisti so se ukvarjali z razumevanjem filma. Vsakdo je prispeval košček sestavljanke, ki jo počasi lahko pričenjamo združevati v enotno filmoslovje.
Kaj je tako unikatnega pri filmu? Kar nekaj stvari, ga loči od drugih zvrsti umetnosti. Najprej je to zagotovo urejanje posnetov. Potem je kompresija časa. Vpogled v reteklost in prihodnost lika. Zagotovo je to filmski izrez. Premikanje gledalca v prostoru in času. In še in še bi lhko naštevali. Na tem mestu bomo zgolj površinsko oplazili področje. Na ravni razumevanja tistih izrazil, ki film ločujejo od drugih področij in ga delajo tako edinstvenega.
Naredite preprosto vajo! Zberite okoli sebe čimveč ljudi. Lahko so to sorodniki, prijatelji, znanci ali pa prijatelji na katerem od socialnih omrežij. Vsak od njih naj si zamisli vrtnico in jo opiše v nekaj stavkih. Zberite opiše in jih primerjajte med seboj! Kaj ste ugotovili? Da se opisi seveda razlikujejo med seboj.
Ena od problematičnih stvari s katero operiramo pri filmu je to, da operiramo s podobami. Ki že imajo določen pomen. Ko v filmu vidimo vrtnico jo ne samo prepoznamo, temveč jo tudi povežemo z našimi mislenimi predstavami o vrtnici.
To je ključni argument, ki ga mnogi ljubitelji leposlovja navajajo kot tisto zaradi česar radi berejo leposlovna dela. Ko beremo lahko soustvarjamo. Ne glede na to, kako natančno pisatelj opiše vrtnico - vedno bomo morali dodati svojo miselno predstavo.
Film nas tega navidezno oropa. Vrtnica je vedno vrtnica in režiser je tisti, ki naj bi se odločil kakšna naj bo ta vrtnica. Odloča se namesto nas. Potem ni več možnoti za interpretacijo. V tem smislu je temeljni očitek, da je film ekspliciten v primerjavi z leposlovnim delom. Da je pornografski, če želite.
Menimo, da to ne drži. Menimo, da film ponuja prav toliko možnosti za interpretacijo kot leposlovje. Le na drugačen način sodelujemo. V tem poglavju se bomo ukvarjali s tem, kako pripovedujemo zgodbo v svetu filma. Na kakšen način sodelujemo? In kako se lahko s temi spoznanji izražamo.
Najprej pa si poglejmo katera področja bomo raziskovali.
Najprej se bomo ustavili ob osnovnih strukturnih elementih filma. Pogledali si bomo kateri so tisti gredniki filmske pripovedi s katerimi operiramo. Že zdaj lahko napovemo, da so to slika/podoba/ikona, posnetek, prizor, sekvenca, dejanje, film in cikel/retrospektiva filmov.
Nato si bomo pogledali s katerega vidika lahko pripovedujemo film. Spregovorili bomo o filmskem pogledu. Zanimalo nas bo predvsem kdo pripoveduje zgodbo. je to lik v filmu? Kateri lik? Je to morebiti avtor filma? Ali pa morebiti kar sam gledalec?
Temu bo sledilo poglavje o filmski semiotiki, semantiki in pragmatiki. Vas že vidim, kako se držite za glavo. A nikarte skrbi. Snov podajamo preprosto in razumljivo. Tudi najblj zapletena spoznanja je mogoče predstaviti tako, da so umljiva in razumljiva. In verjemite tole: semiotika je osrednji izrazni element filma. prav na tem področju film prične delovati. Na tem področju najdemo elemente zaradi katerih sta se brata Lumiere motila in film ni bil le kratkoživa novotarija.
Nato pride na vrsto poglavje o filmski pripovedi. Naratologija rečemo temu z eno kratko in prepro V njem se bomo ukvarjali z različnimi vprašanji, najbolj pa nas bo zanimalo kako nastane zgodba. Pa ne samo to, kako nastane. Zanimalo nas bo tudi kateri so tisti elementi zgodbe, ki "vlečejo" gledalca. V tem učnem sklopu bomo spoznali tudi pravljice, mite in legende. Raziskovali bomo kako so se razvijali in kakšen pomen imajo. Kakšna je njihova struktura in kako so povezani s filmom. A v tem sklopu bomo predstavili tudi povsem praktične napotke o tem, kako pisati scenarij. In seveda, da se ne pozabi: povedali bomo tudi kaj to je scenarij.
Potem se zaoustavimo ob filmskem slogu. Morebiti bi temu poglavju lahko rekli tudi "kratko potovanje skozi zgodovino filma". Pa mu ne bomo. Ker to ni to. Resnici na ljubo - kar nekaj imen bomo izpustili, kar nekaj dogodkov preskočili. A ko boste predelali to poglavje boste razumeli zakaj so filmi danes takšni kakršni so. Kako drugačni bi še lahko bili. in zakaj na festivalih po svetu le stežka vidite filme, ki jih - verjetno - tako radi gledate v multipleks kinodvoranah. Zakaj so "umetniški" filmi tako "težki"? Pa so res?
Zadnji učni sklop v tem programu nosi naslov Filmska zvrst. Spregovorili bomo o žanrskem filmu. Spregovorili bomo o pravilih, ki obvladujejo to področje. Kako je zgrajena na primer grozljivka? Zakaj imajo šerifi v vestrnih zvezdo? In podobno. Pogledali bomo kaj definira žanr. Pogledali si bomo kakšne filmske zvrsti poznamo.
In s tem bo naše popotovanje po filmskem jeziku zaključeno. Boste zaradi tega kaj boljši filmski ustvarjalci? Morebiti. Boste zaradi tega bolje razumeli film? Zagotovo! Vemo pa eno stvar: opremljeni s tem spoznanjem boste dobili bolj poglobljen pogled v področje. Bolje boste razumeli film in seveda: če ustvarjate filme - vaši filmi bodo pridobili novo dimenzijo. Ki je prej morebiti nastala spontano. Enkrat je vzbrstela, drugič pa ste jo zaman iskali. In skupaj z vami vaši gledalci. A kot smo rekli: povsem možno je, da filmski jezik ne obstaja.