»Nauči se pravil, preden se trudiš, da bi jih prilagodil ali prekršil.
Vedno potrebuješ temelje na katerih gradiš.«
(Douglas Slocombe, BSC, britanski direktor fotografije, 1913-)
Vedno potrebuješ temelje na katerih gradiš.«
(Douglas Slocombe, BSC, britanski direktor fotografije, 1913-)
Znanje o snemanju s kamkorderjem lahko razdelimo na več vsebinskih sklopov. Eden izmed njih je denimo, kako narediti uporaben posnetek, drugi obravnava tiste nastavitve kamere, brez katerih ne moremo, v tretjem zvemo, kaj storimo, da bo posnetek kakovosten. Na naslednji stopnji pa naj bi se naučili izdelati tehnično brezhiben posnetek. Pod izrazom »tehnično brezhibno« razumemo tudi vsebinsko zaokroženost posnetka. Šele prav na koncu pride na vrsto teoretično znanje o tem, kako se naučimo obvladovati svetlobo. V učnem gradivu se ukvarjamo predvsem s prvimi tremi vsebinskimi sklopi. S sestavnimi deli kamere se lahko seznanite v vsebinskem sklopuARHITEKTURA KAMKORDERJA. Priprave kamere na delovanje se lahko naučite v vsebinskem sklopuROKOVANJE S KAMKORDERJEM. O tehnično dovršenem posnetku pa spregovorimo v učnem sklopuTEHNIČNO DOVRŠEN POSNETEK. Na tem mestu pa nas čaka vpogled v tiste nastavitve kamere brez katerih ne gre. Govorimo o tem, kaj je potrebno, da ustvarite uporaben posnetek.
|
UČNI CILJI
Namen pričujoče učne enote je, da se seznanite z osnovnimi nastavitvami kamere. Te nastavitve so življenskega pomena, če želite narediti uporaben posnetek. brez njih je kamera zgolj lepa igrača, vaši posnetki pa dobri morebiti le za zasebni YouTube kanal. Pa še to je velikovprašanje. Ta znanja so ključna, obravnavamo pa jih v naslednjih vsebinskih sklopih. Kaj bomo torej obravnavali:
Nato se bomo ustavili ob t.i. drugotnih nastavitvah:
V tretjem delu pa še:
OBSEG Učna enota obsega sedem učnih modulov v skupni dolžini 71'00''. POTREBNA OPREMA Na tem mestu najdete učno gradivo, ki si ga lahko prenesete na svoj računalnik. Poleg tega boste seveda potrebovali tudi računalnik, tablični računalnik ali pa pametni telefon. V vseh primerih pa boste potrebovali tudi precej hitro internetno povezavo |
KLJUČNE BESEDE
Nastavitev svetlosti, nastavitev beline, nastavitev ostrine, časovna koda, nastavitve zvoka, nastavitev iskala, nastavitev LCD zaslona, nastavitev zunanjega monitorja |
Pravilno ravnanje s kamero je najpomembnejši del snemanja. Če se boste naučili kamero pravilno uporabljati, bodo vaši posnetki tehnično uporabni. Morda se sliši zapleteno, toda bistveno je, da pred snemanjem ne spregledate nobenega od potrebnih korakov. Če se boste naučili, kako stvar početi narobe (čeprav tisti trenutek napačno ravnanje opremi na videz ne bo škodilo in bo postopek videti hitrejši), se boste pozneje takšnega postopka zelo težko odvadili. Čez dolgo časa pa se bo to pri okvarah, obrabi in delovanju kamere zelo poznalo. Profesionalna tehnologija je manj občutljiva in robustnejša, predvsem pa dražja. Ni pa namenjena temu, da bi jo prenašali v torbici, da bi se z njo igrali otroci, da bi jo pustili ležati na soncu in podobno.
Vprašanja, kako naj izostrimo, kje se nastavi belina in podobno, naj postanejo drugotnega pomena. Namen tega učnega gradiva je, da bi se iz njega temeljito poučili o tehnologiji; da bi vam nastavitve prešle v kri in se z njimi ne bi več ukvarjali; da bi zaslonko in druge nastavitve naravnali mimogrede, ne, da bi vedeli kdaj, zakaj in predvsem kako. Čeprav se vam bo morda v začetku zdelo, da nimate dovolj časa, ne obupajte.
Vsak začetek je težak in treba se je pač potruditi.
Do uspeha pa pripelje samo ena stvar: VAJA.
Vprašanja, kako naj izostrimo, kje se nastavi belina in podobno, naj postanejo drugotnega pomena. Namen tega učnega gradiva je, da bi se iz njega temeljito poučili o tehnologiji; da bi vam nastavitve prešle v kri in se z njimi ne bi več ukvarjali; da bi zaslonko in druge nastavitve naravnali mimogrede, ne, da bi vedeli kdaj, zakaj in predvsem kako. Čeprav se vam bo morda v začetku zdelo, da nimate dovolj časa, ne obupajte.
Vsak začetek je težak in treba se je pač potruditi.
Do uspeha pa pripelje samo ena stvar: VAJA.
Ljubiteljski snemalec na poti, da postane mojster
Vsebinski sklop, ki je pred vami, je na videz razmeroma preprost, v resnici pa odloča o tem, kdo bo postal dober snemalec in za koga je snemanje le trenutna modna muha. Nastavitve kamere, kot jih predstavljamo v tem vsebinskem sklopu, resda niso videti nič posebnega, so pa temeljne. Postati vam morajo tako domače, da se z njimi sploh ne boste ukvarjali. Morda bo to na začetku precej težko, pogosto boste na to ali ono pozabili, toda zavedati se morate, da lahko, če boste izpustili eno samo stvar, posnetek takoj zavržete in nanj pozabite! Morda bi lahko začeli s spodbudnejšimi besedami, toda nastavitve ostrine, svetlosti in beline so tako zelo pomembne, da brez njih ni posnetka. Poznavanje dela s kamkorderjem obsega vse nastavitve, ki jih morate poznati, če želite da bo posnetek tehnično brezhiben. Ker so nastavitve bistvene, navajamo vsako posebej v ločenem vsebinskem sklopu. Navajamo jih v takšnem vrstnem redu, kot jih je najbolj smiselno uporabljati tudi pri nastavljanju kamere.
|
Med prve in najpomembnejše zanesljivo sodijo nastavitve slike. Mednje prištevamo nastavitevosvetlitve, nastavitev beline (white balance) ter nastavitev ostrine (focus). Sledijo druge nastavitve, s katerimi poskrbimo za uporaben posnetek. Ena najpomembnejših je zvok, druge opisujemo drugje,saj so to nastavitve, ki jih ni treba pripravljati vsakokrat –iskalo prilagodimo najprej svoji dioptriji, nato pa posameznemu svetlobnemu položaju. Enako velja za nastavitve zunanjega mnitorja. Ta sklop nastavitev naj bi razmeroma stalen – pač glede na svetlobne razmere v katerih snemamo. Vendar pa moramo nastavitve poznati, saj sicer lahko dobimo napačne podatke (ali ob nastavitvi položaja zadnje leče neostro sliko pri spreminjanju goriščne razdalje) in s tem tudi neuporaben posnetek.
|
Splošna napotila za ogrevanje
Preden se konkretneje lotimo učnih vsebin povezanih z nastavitvami kamere spregovorimo še o enem področju: o razmejitvi med uporabnim in tehnično dovršenim posnetkom.
Le najbolj navdušeni in najbolj predani se vzpenjajo vse više in više in s svojim delom žanjejo naročnikovo občudovanje in zadovoljstvo. Kakor povsod drugje, je tudi na tem mestu edini zemljevid, ki vas usmerja na tej poti, znanje tistih, ki so to pot prehodili že pred vami. Prepustite se njihovim mislim, spoznanjem in izkušnjam. Nekaj jih podajamo tudi v tem učnem gradivu.
|
Uporabni posnetek je posnetek, ki ga boste naredili, kadar boste snemali prijatelje na morju ali kakšno rojstnodnevno zabavo. Takšen posnetek bo sprejemljiv za vaše prijatelje, znance, sorodnike. Všeč jim bo in razglasili vas bodo za dobrega snemalca. Vendar pa to ni dovolj za javno predvajanje na televizijskih postajah. Uporabni posnetek pomeni, da po kakovosti zadovolji večino gledalcev domačih videoposnetkov, lahko jih celo navduši. Po drugi strani pa
Tehnično dovršen posnetek nekaj povsem drugega: pomeni, da so vse temeljne izrazne sestavine slike dodelane in izpeljane tako, kot morajo biti, da ne odvračajo pozornosti od vsebine. Da slika ni stresena, da je motiv izostren, osvetlitev pravilna, belina nastavljena, zasuki izpeljani enakomerno in brez motečega iskanja motiva. Vseh teh stvari se ni mogoče naučiti čez noč. Potrebna so leta vaje. |
MODUL 01
Nastavitev svetlosti slike
Poglejmo, kako nadzorujemo svetlost slike. Podobno kakor drugje v tem učbeniku se tudi zdaj ne bomo ukvarjali s teorijo o pravilnem nastavljanju svetlosti slike. Tokrat želimo predvsem podati znanje, ki vam bo omogočilo pravilno uporabo nastavitev na kamkorderju, tako da se boste takšnim in drugim podobnim posnetkom lahko ognili. Iz zgledov na desni lahko sklepamo, da je ustrezna ena sama nastavitev, ki bo dala pravilno osvetljeno sliko, in to večinoma drži.
Večinoma vendarle lahko rečemo, da uravnavamo svetlobo na pet načinov:
Vsak od teh načinov prinaša neke (pogosto neželene) spremembe v sliki. Zaslonka denimo vpliva na polje ostrine; od osvetlitvenega časa je odvisno “stroboskopsko” gibanje, zaradi ojačevalnika svetlobe pa nastane v sliki šum. Edini način, da zmanjšamo količino svetlobe, ne da bi vplivali na sliko, je svetlobno sito ND. Zato se moramo torej ustvarjalno odločati po kateri tehniki bomo posegli. Se še spomnite vsebinskega sklopa z začetka učbenika, v katerem smo nakazali razlike med fotografiranjem in snemanjem? Čas je, da jih spoznate v praksi, se vanje poglobite in se jih naučite uporabljat |
DejavnostiOglejte si naslednji podobi in presodite, kaj je z njima narobe.
Morda boste najprej pomislili, da je bilo v prvem primeru premalo svetlobe, v drugem pa preveč. Ampak odgovor ni pravilen. Oba filma, iz katerih sta vzeti fotografiji, sta bila namreč posneta nekaj sto metrov vstran ob istem času, z isto kamero. Le snemalec je bil drug. Kaj sta torej snemalca naredila narobe? Morda boste rekli, da sta napačno nastavila nastavitve na kameri? In to je seveda pravilen odgovor. Seveda pa nas zanima, katere nastavitve so bile napačne.
|
Kako kamkorder vidi?
Preden pa si ogledamo postopke nastavitve svetlobe, si moramo odgovoriti na vprašanje, »kako kamera vidi«. Kako vemo, koliko svetlobe bo zadoščalo, na kolikšno vrednost moramo nastaviti omenjene parametre, da bo slika pravilno osvetljena? In nasezadnje – kaj pa je pravilno osvetljena slika? Tokrat se bomo ukvarjali predvsem s postopkom, kako to storimo, in ne z razlago,zakaj je tako. Na zadnje vprašanje odgovarja drugo gradivo – nekaj tovrstne literature navajamo v seznamu na koncu učnega gradiva.
Količino svetlobe merimo s svetlomerom. Praviloma imajo tudi kamere za profesionalno uporabo svetlomer že vdelan. Pozorni pa moramo biti na nekaj pasti. Res, natančnejše delo omogoča šele ročni svetlomer (poznamo dva temeljna tipa – svetlomer za merjenje vpadne svetlobe in svetlomer za merjenje odbite svetlobe), a ker pri videosnemanju sliko lahko nadzorujemo na monitorju, ga po navadi ne uporabljamo. Navsezadnje kaj pa je kamkorder če ne najdražji ročni svetlomer na svetu? Domnevamo, da večina nima možnosti uporabljati profesionalnih različic, zato bomo podrobneje opisali delo s svetlomerom, vdelanim v kamkorder. Nastavitev svetlosti z vdelanim svetlomeromPostopkov nastavitve osvetlitve je seveda več, odvisni pa so predvsem od motiva, ki ga želimo zapisati. Zanesljivo pa je, da za pravilno nastavljanje osvetlitve zmeraj potrebujemo referenčni objekt. Po navadi je to človeški obraz, ki mora biti na končni podobi osvetljen pravilno, saj je to edino vodilo, po katerem se ravnamo tudi v vsakdanjem življenju. V nadaljevanju predlagamo dva najpogostejša načina določanja pravilne osvetlitve, oba sta bila doslej večinoma uspešna.
Prva možnost (če snemate sami):
Druga možnost (če snemate sami):
Tretja možnost (če sodelujete z asistentom):
Vsekakor pa morate preveriti svetlost motiva na monitorju. Celoten posnetek mora biti pravilno osvetljen. Zanašajte se na svoj občutek.
|
|
|
Kaj je to "zebra"!
Zebra pomeni oznako za presvetle dele slike.
Namesto da bi vam vdelani svetlomer pokazal vrednost v zaslonskem številu, vas preprosto opozori, kdaj je določeni predmet presvetel. Z izrazom zebra torej imenujemo črte, ki označujejo, kdaj količina svetlobe preseže kritično vrednost. Zebro lahko nastavite tako, da vam prikazuje vrednost optimalne osvetlitve sive barve (človeški obraz 70 – 80 odstotkov), optimalno vrednost za svetle predmete (85 – 95 odstotkov), mejno vrednost za belo barvo (90 – 95 odstotkov) ali kritično vrednost za belo barvo (100 odstotkov). Nekatere sodobnejše digitalne kamere pa vam omogočajo, da nastavite svetlost tudi na t.i. superbele (108 odstotkov).
Zamisel o superbeli (angl. superwhite) barvi se je porodila v zadnjem času, ko hkrati uporabljamo videoposnetke in posnetke, ustvarjene s programskim orodjem v računalniku. Videosignal ima namreč “varnostno območje” in črno definira z vrednostjo 16, belo pa z vrednostjo 235 na lestvici od 0 do 255. Programsko orodje te omejitve nima, zato lahko nekatere podobe, ki jih ustvarimo v barvnem prostoru RGB izgubije detajle v najsvetlejši beli in najtemnejši črni. Da bi se temu ognili, je pri nekaterih kamerah in programskem orodju mogoče nastaviti svetlost tudi za to območje. Večinoma pa se vam s tem vprašanjem ni treba ukvarjati in kot belo uporabljajte 100–odstotno vrednost.
Namesto da bi vam vdelani svetlomer pokazal vrednost v zaslonskem številu, vas preprosto opozori, kdaj je določeni predmet presvetel. Z izrazom zebra torej imenujemo črte, ki označujejo, kdaj količina svetlobe preseže kritično vrednost. Zebro lahko nastavite tako, da vam prikazuje vrednost optimalne osvetlitve sive barve (človeški obraz 70 – 80 odstotkov), optimalno vrednost za svetle predmete (85 – 95 odstotkov), mejno vrednost za belo barvo (90 – 95 odstotkov) ali kritično vrednost za belo barvo (100 odstotkov). Nekatere sodobnejše digitalne kamere pa vam omogočajo, da nastavite svetlost tudi na t.i. superbele (108 odstotkov).
Zamisel o superbeli (angl. superwhite) barvi se je porodila v zadnjem času, ko hkrati uporabljamo videoposnetke in posnetke, ustvarjene s programskim orodjem v računalniku. Videosignal ima namreč “varnostno območje” in črno definira z vrednostjo 16, belo pa z vrednostjo 235 na lestvici od 0 do 255. Programsko orodje te omejitve nima, zato lahko nekatere podobe, ki jih ustvarimo v barvnem prostoru RGB izgubije detajle v najsvetlejši beli in najtemnejši črni. Da bi se temu ognili, je pri nekaterih kamerah in programskem orodju mogoče nastaviti svetlost tudi za to območje. Večinoma pa se vam s tem vprašanjem ni treba ukvarjati in kot belo uporabljajte 100–odstotno vrednost.
Dejavnosti in vaje
Spletne povezave, ki vas usmerjajo k znanju o delovanju nastavitvi svetlosti slike. Spletne strani se bodo odprle v novem oknu ali zavihku. Strani so v angleškem jeziku.
Nasvet
Pogosto boste morali presojati, s katerega predmeta boste izmerili svetlost, in po njem nastavljati zebro. V različnih položajih boste namreč dobivali različne izide. Že majhne spremembe bodo povzročile v sliki velike razlike. Pri tem vam tokrat lahko ponudimo le eno rešitev – metodo poskusov in napak. Iz njih se boste največ naučili.
Več o nastavitvi beline lahko zveste, če obiščete učni sklop INTENZIVNOST SVETLOBE, ki ga podajamo v učnem programu SVETLOBNI VIRI IN OSVETLJEVANJE.
MODUL 02
Nastavitev beline (white balance)
Ker gre za odtenke, ki jih človeško oko v naravi ne vidi pogosto, lahko sklepamo, je katera od nastavitev napačna. V tem primeru je bila napačna nastavitev ravnotežja bele barve ali na kratko, nastavitev beline. Ker razumevanje nastavitev beline zahteva kar nekaj začetnega znanja o temperaturi svetlobe in uporabi barv, predlagamo – če tega znanja še nimate – da si ogledate ustreznopoglavje učnega programa Svetlobni viri in osvetljevanje I. Zatečete pa se lahko tudi k nekaterim spletnim virom, ki podrobneje pojasnjujejo temperaturo svetlobe.
Nastavitev beline pomeni, da kamkorder »naučite«, kaj je bela barva. Težava je namreč tale: človeško oko se na spremembe svetlosti in barv prilagaja, kamera pa ne. Kamera “misli”, da vedno gleda motiv osvetljen z opoldansko sončno svetlobo (okoli 5600 K), in to je tudi za človeško oko najbližji približek beli barvi. Ko se oko prilagodi barvi se nam bel list papirja vedno zdi bel ne glede na to, ali ga gledamo pri sončni svetlobi, pri svetlobi sveče ali baterije ali pod svetlobo navadne žarnice. Seveda če domnevamo, da nimamo druge referenčne točke. Če pa bi isti list posneli v različnih svetlobnih razmerah, bi videli, da se njegova barva močno spreminja. V senci bi se nam denimo zdel modrikast, pod svetlobo fluorescenčne žarnice zelenkast, pod halogensko žarnico rumenkast. Morda bi bili celo pripravljeni priseči, da to ni isti list papirja. Oglejte si fotografije in presodite, ob kateri vrsti svetila so bile narejene! Razmislite!
Na voljo imate tele svetlobne vire:
Prav ste ravnali, če ste predlagali (v smeri urnega kazalca) tele vire svetlobe: svetloba sveče => dnevna svetloba => oblačno nebo => fluorescenčna žarnica. Prilagajanje človeškega očesa barvnim spremembam povzroča snemalcem precej težav, saj je zaradi tega težko določiti navidezno barvo predmeta. Ta je namreč (1) odvisna od vrste svetlobe, ki ga osvetljuje, (2) in od odboja različnih valovnih dolžin svetlobe (barve predmeta), lahko pa je (3) zaznava barve subjektivna. Neki predmet se bo zdel nekomu zelenkast, drugemu modrikast. Oznake za barve niso posledica znanstvenih dognanj, temveč si pod določenim pojmom ali izrazom za določeno barvo vsak predstavlja nekaj svojega. Belino na sodobnih profesionalnih kamerah lahko nastavimo samo v omejenem obsegu. Elektronika je danes nastavljena tako, da nas opozarja na neprimerne razmere. To nam lahko pogosto zelo pomaga marsikdaj, kadar želimo namenoma napačno nastaviti belino, pa pomeni omejitev.
Več o nastavitvi beline lahko zveste, če obiščete učni sklop TEMPERATURA SVETLOBE, ki ga podajamo v učnem programu SVETLOBNI VIRI IN OSVETLJEVANJE.
|
Oglejte si naslednji fotografiji in skušajte pojasniti, v čem se razlikujeta. Seveda kaj hitro vidimo, da ima ena rumenkast pridih, druga pa rahlo modrikastega.
Razmislite, zakaj smo uporabili izraz “pravilneje” namesto izraza “pravilno”? Ali menite, da je belino sploh mogoče nastaviti pravilno? Zakaj? Oglejte si predlagani spletni strani (spodaj) in se sseznanite s teoretičnimi osnovami temperature svetlobe. Strani sta v angleškem jeziku ni se bosta odprli v novem oknu ali zavihku!
Postopek nastavitve beline Asistent naj drži bel list papirja in se postavi na položaj, kjer je naš motiv.
Če delate sami, lahko poiščete motiv (objekt, predmet) bele barve. Obakrat mora biti osvetljen z istim svetlobnim virom kakor motiv, ki ga želimo posneti. Belega lista papirja ne smemo držati pravokotno na os snemanja, temveč pod kotom – kot bi hoteli v kamero usmeriti navideznega “zajčka” – odsev svetila. Pri tem si boste lahko pomagali s katero od izkušenj pridobljenih pri bilijardu. Spomite se, da se svetloba ravna po enakih načelih kakor odboj krogle na biljardni mizi – vpadni kot je enak odbojnemu. Zaslonko nastavite na želeno vrednost – izbiro lahko prepustite tudi samodejnemu delovanju. Približajte bel list papirja tako, da zavzame čim večji del vidnega polja. Nastavite stikalo za prednastavitev barvnega popravka v položaj A ali B. Premaknite stikalo za vklop barvnega popravka navzgor ali pritisnite ustrezni gumb (po navadi je na sprednjem spodnjem delu kamere, kjer je objektiv pritrjen na telo kamere) in ga nato izpustite, da se vrne v prvotno lego. Pri tem se na zaslonu izpišejo ustrezna besedila in ko je postopek končan, tudi približna temperatura svetlobe. Zakaj bel list papirja ni primeren za nastavljanje beline? |
MODUL 03
Nastavitev ostrine
Pri povečavi (slika desno) smo postavili v ospredje tisto, kar se nam je od daleč zdelo nevidno – da obris predmeta ni točka, temveč krožec. Le če ga gledamo dovolj od daleč se nam kaže kot točka. Ta krožec se imenuje v optiki disperzijski krožec, v angleščini pa zanj pogosto uporabljajo izraz circle of confusion. V bistvuje torej vsaka podoba ostra, če jo le gledamo dovolj od daleč. In nasprotno – nobena podoba ne more biti nikoli absolutno ostra. Lahko pa je zadovoljivo ostra – pomembno je torej, s kakšne oddaljenosti jo opazujemo. Glede ostrine se torej sprašujemo, kolikšna je še lahko velikost disperzijskega krožca, da se nam zdi fotografija dovolj ostra.
Tukaj pa najdete podrobnejšo razlago kaj je to disperzijski krožec. Spletna povezava je v angleškem jeziku in se bo odprla v novem oknu ali zavihku. Zdaj pa na hitro ponovimo, kaj smo zvedeli. Svetlobni žarek potuje od svojega vira na vse strani. Ko zadene predmet, se od njega odbije. Če ga usmerimo skozi lečo, se bo njegova smer potovanja spremenila (ukrivila) in usmerila v gorišče. V fotografiji je gorišče postavljeno na ravnino filma ali svetlobnega tipala, saj je to edina točka, kjer bo disperzijski krožec (če zanemarimo popačenja leč) enak točki. Vendar pa se morate zavedati, da bo povsem ostra samo neskončno tanka ravnina slike. Bolj ko se od te ravnine oddaljujemo, manj ostra bo slika. A kot smo že povedali, ima tudi človeško oko omejeno zmožnost razločevanja detajlov ali točk. Kljub temu pa je pojem disperzijskega krožca vezan na ločljivost sistema. Vsak medij (bodisi filmska emulzija bodisi svetlobno tipalo CCD) ima namreč omejeno velikost najmanjšega elementa. To je lahko zrnce srebrove spojine v fotografski emulziji ali svetlobni element na tipalu CCD. Vsekakor pa je res: ko postaneta sosednji točki premajhni, ju človeško oko poveže v eno samo – zaradi tega pojava je prepoznavanje objektov, kar zadeva ostrino, sploh mogoče. Predstavljajte si, da bi svet videli samo kot množico točk! Vendar pa nas zanima predvsem, kolikšna je globina, v kateri vidimo določeni objekt zadovoljivo oster. Ta razdalja, imenujemo jo
Bolj kakor suhoparna teorija nas zanima praktična vrednost povedanega. Celoten postopek je nekako lažji pri fotografiranju, saj imamo v fotoparate vdelano funkcijo samodejnega ostrenja. Četudi je izklopljena, je dovolj, da pritisnemo sprožilec do polovice; za fotoaparat bo to namig, naj sliko izostri. Ob vseh dodatnih funkcijah izbire točk(e) ostrenja pa seveda povsem pozabimo, da poteka pri snemanju ostrenje večinoma ročno. Morebiti se vprašate zakaj? Eden od razlogov je ta, da pri snemanju zapisujemo gibljivo podobo, kjer se objekt premika, premika se lahko kamera, obenem pa morda spreminjamo same nastavitve med snemanjem (preostritev z objekta na objekt). Drugi razlog je s tem povezan. Kamera namreč ne ve, kateri objekt želimo izostriti in kateri naj bi bil ohranjen oster. Tako bi denimo pri samodejnem ostrenju (pri kamkorderjih za ljubiteljsko rabo) že mimovozeče vozilo preusmerilo pozornost elektronike, kamera bi spremenila točko ostrenja, in snemanje bi se končalo z neuporabnim posnetkom. |
Najprej se vprašajmo, kaj je ostrina. Tokrat o tem seveda ne bomo filozofirali, temveč bomo pojem povsem znanstveno opredelili; le tako bo mogoče razumeti številne, z njim povezane izraze in bolje spoznati težave, ki nastanejo pri uravnavanju ostrine. Najprej pa si oglejte spodaj in presodite, ali je osrednji motiv izostren.
Zdaj si oglejte povečavo istega izreza invprašanje ponovite. Prepričani smo da bo zdaj odgovor povsem drugačen. V čem je torej razlika?
Preden pa nadaljujemo, si na naslednjih spletnih naslovih lahko preberete nekaj spoznanj o ostrini, disperzijskem krožcu in s tem povezanem polju ostrine.
Kako ostrimo?Enostavno:
Pri filmskih kamerah je ta postopek pogosto neuporaben, saj (1) gledamo sliko na velikem platnu, kjer je že najmanjša napaka v ostrini velikokrat povečana, in (2) je polje ostrine tako majhno, da s prostim očesom preprosto ne moremo dovolj izostriti. Zato pri profesionalnem delu ostrivec (tisti, ki skrbi za ostrino) dela z merilnim trakom/laserskim merilnikom razdalje. |
Povzetek
V tem vsebinskem sklopu smo si ogledali predvsem nastavitve, ki so povezane s kakovostjo posnetka. Kakovost posnetka smo razdelili na več stopenj – uporaben posnetek naredimo razmeroma hitro, za kakovostnega ali celo tehnično dovršenega pa moramo poznati že kar nekaj zakonitosti snemanja. V tem vsebinskem sklopu smo se ukvarjali predvsem z nastavitvami kamere, se pravi z operacijami, ki jih moramo izpeljati pred vsakim snemanjem: z nastavitvijo svetlosti,beline in ostrine. V drugem delu pa se bomo posvetili tudi tistim nastavitvam, ki jih pogosto imenujemo drugotne nastavitve. To so zvok, časovna koda in nastavitve iskala/zunanjega monitorja.